V rubriki, kjer predstavljamo naše zaposlene, ki se v prostem času ukvarjajo z zanimivimi hobiji, je sodelovalo že več alpinistov. Kot kaže je plezanje silno privlačna dejavnost oziroma šport, če je tako zelo priljubljeno. Čeprav je vsem skupna nit uživanje v vertikali, pa je zgodba vsakega alpinista malce drugačna, zato jim velja prisluhniti.
Univerzitetni diplomirani pravnik Gorazd Pozvek zase pravi da je Senovčan na začasnem bivanju v Brežicah. Dobro leto je vodja poslovnega sektorja v HESS-u, prej pa je bil kar 24 let vodja splošnega sektorja v termoelektrarni Brestanica. Kot sem se prepričal tudi sam, ima precej stresno službo, zato pa s toliko večjim žarom pripoveduje o gorah in plezanju …
Kako se spominjaš svojih prvih izletov v hribe? Te je kdo povabil?
Ja, mentorji v osnovni šoli v okviru planinskega društva Bohor Senovo. V šoli smo poslušali predavanja članov prvih himalajskih odprav in začeli hoditi na izlete. Kot četrtošolček sem šel na prvi izlet na Lubnik. Še vedno se spominjam fascinantne pojave Julijcev s Triglavom in prijateljev, s katerimi smo potem skupaj zahajali v gore, ki so me očitno povsem pritegnile. Kmalu je sledila je Peca, potem pa kar Triglav. V hribe smo redno hodili, imeli smo tudi planinske tabore, kjer smo se družili.
Kako pa si zašel v svet vertikale?
Plezati sem začel pozno, z 28 leti. Začela sva skupaj z ženo, ki sem jo v gimnazijskih časih prav tako spoznal v gorah. Na taborih smo imeli vodniki kakšen dan prost, pa smo šli sami na turo. Nekateri so imeli že več izkušenj in so nas vodili v zahtevnejši svet. Tako smo preplezali najlažjo smer v triglavski Steni – Slovensko, spomnim se tudi Severovzhodnega raza Mojstrovke. V Krškem takrat ni bilo alpinističnega odseka, jih je pa nekaj, ki so plezali v drugih odsekih – ferajnih. Nekaj se nas je priključilo iz planinskih vrst pa smo organizirali svojo alpinistično skupino, pri čemer nam je pomagal odsek iz Novega mesta. Tako smo hitro opravili alpinistično šolo in postali alpinistični pripravniki, naslednje leto pa že alpinisti. Čim sem izpolnjeval pogoje, sem opravil še izpit za alpinističnega inštruktorja. Ko nas je bilo dovolj, smo ustanovili alpinistični odsek pri PD Bohor Senovo. Kasneje smo se s planinci razšli in med prvimi v Sloveniji ustanovili lasten - Posavski alpinistični klub (PAK). Prvi predsednik je bil Bojan Kurinčič, zdaj pa teče moj že četrti mandat in počasi iščem naslednika.
Kako je potekala tvoja plezalna pot?
Po aktivni gorniški karieri, ko smo vodili planinske izlete in tabore, sem najprej malo pogledal preko meje (vzpon na Großglockner in Mont Blanc), nato pa povsem padel v alpinizem. Imel sem stalnega soplezalca – Marjana Zvera-Marča. Sami smo opremili plezališče Armeško. Veliko sem treniral, tako da sem lahko kmalu plezal za tiste čase kar težke smeri. Z mano je plezala tudi žena, tako da sem z družino pa tudi sam večino vikendov in prostih dni preživel v hribih. Nekak smerokaz mi je bila knjiga Slovenske stene - sto najlepših plezalnih vzponov Tineta Miheliča in Rudija Zamana. Za cilj sem si zadal v vsaki večji steni preplezati kaj težkega, na primer Aschenbrennerjevo smer v Travniku in njegovo varianto, Helbo s Čopom, Peternelovo z Ladjo, Zajedo Šit, Direktno v Špiku, Cozzolinijevo in Meč v Malem Koritniškem Mangartu ... pa še veliko drugih. Sem že blizu cilja, nisem pa še bil v vseh stenah, ki bi si jih želel preplezati. Plezam vse na frej – to pomeni prosto, brez uporabe tehnike kot pravimo. Taka čista plezarija mi je res v veliko zadovoljstvo.
Katere zvrsti plezanja ti bolj ležijo, ledno, kopno, zima …? V čem najbolj uživaš?
Najbolj se najdem pri prostih ponovitvah skalnih smeri z oceno VI ali VII. To še zmorem in pri tem še uživam. Rad imam pa tudi zimske grape, še posebej, če se lahko z vrha odpeljem s smučmi. To so ta boljše zadeve.
Kdaj si se podal v tuje gore?
Opravil sem nekaj tur v Alpah, vendar so se mi naši hribi vedno zdeli najbolj privlačni in dovolj zahtevni, tako da sem večino plezal tu. Bil pa sem na petih odpravah. V klubu smo se namreč odločili za ture izven Evrope in izpeljali nekaj dobro organiziranih odprav.
Na katerih odpravah si bil in kam ste se podali?
Prva je bila leta 1995 na najvišjo goro Južne Amerike, 1999. leta v Himalaji, dvakrat sem bil v Andih in leta 2008 v Kirgiziji.
Kako je bilo na prvi odpravi? Do kakšne višine si prišel?
S soplezalcem Bojanom Kurinčičem sva prišla na vrh Aconcague po smeri prvopristopnikov, skoraj sedem tisoč metrov visoko. Drugače pa je bila odprava divja. Prvič sem bil tako daleč od doma, prvič v Južni Ameriki. Zanimivo je bilo doživeti te dežele in ljudi, ki jih prej nisem imel priložnost videti. Na gori pa je bilo kar hudo, saj nisem bil vajen takih višin. Zadnjih sto višinskih metrov je bilo zanimivih, plezalsko ne pretežkih, tu in tam je bilo treba malo poplezati, vendar sem bil že tako utrujen, da sem se mimogrede naslonil na skalo ali sneg in kar malo zadremal. Le volja me je vlekla naprej. Posebej pa mi je v spominu ostalo, da sva pri sestopu s kolegom pomagala reševati nekega alpinista, ki je omagal in zgrešil smer sestopa. Pomagala sva mu do tabora, kjer mu je pomoč nudil tudi naš zdravnik.
Kako pa je bilo v Andih?
Prva Posavska alpinistična odprava v perujske Ande je bila leta 2002, druga pa leta 2005. Za aklimatizacijo smo opravili nekaj pristopov, potem pa samo plezali. Prvo odpravo si bom za vedno zapomnil, saj sva s sinom v soju polne lune splezala znano Ferrarijevo smer v gori Alpamayo (5947 m). Tisti dan je bil star 16 let. Zame je bil to zelo čustveno doživet vzpon. Drugo odpravo pa si bom zapomnil po plezanju na Artesonaraju (6025 m), prav tako s sinom in še dvema kolegoma. Vse skupaj je trajalo kar 20 ur. Takrat smo se pol noči prebijali čez ledenik, splezali smer, potem pa se spet ponoči vračali po težavni poti nazaj.
Več preberite v naslednji številki Našega stika
Vladimir Habjan