V rubriki, kjer predstavljamo zaposlene v elektroenergetskih podjetjih, ki se v prostem času ukvarjajo z zanimivimi hobiji, vam tudi tokrat predstavljamo glasbenika. Naš sogovornik je nekaj posebnega, saj ne samo, da saksofon igra v treh različnih zasedbah treh popolnoma različnih glasbenih zvrsti, poleg tega še piše kompozicije in organizira glasbene dogodke. Kot pravi sam, si s tem ne želi slave, pač pa dela to zato, ker se mu tako zdi prav.
Bojan Volk je na Elesu zaposlen v službi za projektno vodenje investicij kot samostojni inženir za projektno in tehnično dokumentacijo. Najprej je zaključil prvo stopnjo študija elektrotehnike, se leta 1998 zaposlil na Elesu in ob delu končal še drugo stopnjo. A, kot sem ugotovila po pogovoru z njim, bi se zanj kaj lahko vse obrnilo drugače.
Tuja ti ni nobena zvrst glasbe, saj saksofon igraš kar v treh zasedbah popolnoma različnih glasbenih zvrsti. Kako se je vse skupaj začelo in koliko časa se že ukvarjaš z glasbo?
Igram že okoli 25 let oziroma od četrtega razreda osnovne šole. S starši smo obiskali koncert pihalnega orkestra Divača, ki me je tako navdušil, da so me morali vpisati v glasbeno šolo. Moja glasbena pot se je začela v pihalnem orkestru. V njem sem začel igrati že leta 1988. Tradicija pihalnega orkestra je že dolga, saj obstaja že od leta 1955 in je zato pomemben kulturni igralec v kraju.
Igraš v njem še danes?
Še vedno. Ne sicer tako aktivno, kot prej. Predvsem zaradi pomanjkanja časa, saj sem kmalu zajadral še v druge smeri, najbolj pa sem se zaljubil v trubaško glasbo in seveda v jazz. Ampak, pihalni orkester je tisto, kar vedno ostaja.
Vendar je s pihalnim orkestrom povezana še ena tvoja zanimiva izkušnja?
Leta 2000 sem vojaški rok služil v orkestru Slovenske vojske. Ker gre za profesionalne glasbenike z akademsko izobrazbo, je bila to zame kar močna izkušnja. Videl sem, kaj pomeni delo v takem profesionalnem sestavu. Vaje tri ure dnevno, še dodatne individualne vaje in koncerti v vrhunskih dvoranah z mnogo občinstva. Po odsluženi vojaščini so mi v orkestru ponudili službo. Moram priznati, da sem razmišljal o tem. Po eni strani sem se namreč želel z glasbo ukvarjati profesionalno, po drugi strani pa bi s tem vrgel proč vsa leta študija in bi moral dodatno opraviti šolanje na glasbeni akademiji. Prav tako sem se na lastne oči lahko prepričal, do kakšnega rivalstva in nizkih udarcev s strani kolegov prihaja v takšnem profesionalnem orkestru, kar bi sam težko prenesel. Zato sem se odločil, da se bom z glasbo raje ukvarjal amatersko in na ta način prispeval svoj delež. Danes mi ni žal, saj se je poleg vsega izkazalo tudi, da bi v trenutnih razmerah kot glasbenik težko preživel družino.
Od kod ideja za trubaško glasbo, ki jo igra zasedba Dej Še'n Litro?
Dej Še'n Litro je v bistvu pihalni orkester v malem, ki pa igra na nekoliko drugačen način. Nad trubaško glasbo smo se navdušili, ker ima čisto poseben čustveni naboj. Po drugi strani pa je ta glasba med Slovenci precej popularna. Verjetno so jim zvoki domači tudi zaradi nekdanje skupne države. Z njo smo zajeli kar velik krog poslušalcev in posledično sem prav s to zasedbo imel največji uspeh. Leta 2008 smo izdali prvenec Na Mizo, kjer sem bil avtor večine kompozicij. Ker so mi ti zvoki domači, mi je čisto samoumevno pisati kompozicije in se mi zato ni bilo treba dodatno izobraževati. V veliko pomoč pa mi je tudi programsko orodje, s katerim lahko napišem kompozicijo za cel tak sestav.
Kakšni so bili torej uspehi te zasedbe?
Imeli smo ogromno koncertov, na višku slave celo do 70 na leto. In to ne le po Sloveniji, ampak tudi v tujini. Poleg na več kot 400 večjih in manjših odrih po Sloveniji, smo kot prvi slovenski band gostovali na slavnem Saboru trubača v Guči (2004, 2007), trikrat smo nastopali na jazz festivalu v Gronavu v zahodni Nemčiji, zelo uspešno tudi na festivalu Ariano Balkan Festival v južni Italiji ter na številnih drugih jazz in etno festivalih v Sloveniji, Italiji, Avstriji, Grčiji ter na Hrvaškem. Omeniti moram še, da je bila skupina Dej Š'en Litro 2. januarja letos predstavljena tudi v oddaji Muzika je to na RTV Slovenija in po odzivu sodeč je oddajo gledalo ogromno ljudi.
Govoriš v pretekliku, je skupina razpadla?
Skupina počiva oziroma bolj stagnira. Še vedno delamo, ampak prišli smo na deset koncertov na leto ali še manj. Nedavno smo imeli koncert v Žalcu, tudi letos pa bomo pred Božičem, 18. decembra, nastopili na Čopovi ulici v Ljubljani. Gre za že tradicionalni koncert, ki ga organiziramo sami. Lokacija je idealna, glasba je glasna in kmalu se nabere veliko poslušalcev.
Je bil to razlog, da si se pridružil še skupini The Open Trio?
Tudi, predvsem pa zato, ker sem se zaljubil v jazz. Skupina je nastala leta 2008 in na začetku je bil to trio. Fante, ki so igrali klaviature, kitaro in bobne oziroma tolkala sem poznal že od prej. Predvsem njenega ustanovitelja Andreja Pirjevca, ki je kot bobnar oziroma tolkalec pomagal tudi pri Dej Še'n Litro. Ko so fantje ugotovili, da jim manjka inštrument, kot je saksofon, so me poklicali, naj se jim pridružim. Tako je nastal kvartet. The Open Trio ima čisto specifičen zvok, precej drugačnega od zvoka običajnih jazz zasedb. Razlog je vpliv Londona, kjer je prej štiri leta živel Andrej Pirjevec, predvsem pa odsotnost bas kitare.
Kateri so največji uspehi skupine The Open Trio?
Največji uspeh smo doživeli oktobra leta 2011, ko smo v kinu Šiška nastopili kot predskupina znamenitega bobnarja Billiya Cobhama. To je bila zame zelo močna izkušnja, saj si kot saksofonist precej izpostavljen, precej v ospredju in lahko eksperimentiraš. Tukaj pa je polna dvorana ljudi poslušala zbrano, saj so za tvojim nastopom pričakovali nastop legende, zato so bila njihova pričakovanja velika in morali smo se maksimalno potruditi. Odziv občinstva, medijev in strokovne javnosti je bil dober. Še posebej me veseli, da so nas dobro ocenili glasbeni kritiki. Skupina je sicer izdala dve plošči. Novembra 2010 je izšel prvenec The Open Trio, drugo ploščo Open Your Mind pa smo izdali 21. septembra lani.
Kaj pa koncerti in predstavitve v medijih?
Javnosti smo se prvič predstavili leta 2009 v znanem londonskem klubu The Blag Club.Ob uradnem izidu naše druge plošče se je skupina ob pomoči akademskega slikarja Simona Kastelica predstavila na koncertu v Sežani. Šlo je za avdio-vizualni dogodek. Skupina je igrala, slikar pa je v tem času risal na računalnik tisto, kar je čutil iz naše glasbe, in prikazoval na steno. To smo še nekajkrat ponovili, predvsem na Primorskem. Bi si pa želeli, da bi bilo teh koncertov še več, a na žalost organizatorji nimajo posluha za takšne stvari. Vsak vidi pač samo zaslužek. Tako nas najbolje pozna publika od Primorske do Ljubljane. V Ljubljani smo nastopali v Sax pubu in na Metelkovi, kaj več pa ne, saj je ta scena precej zaprta. Ob izidu plošč smo imeli predstavitve na različnih radijskih postajah. Predvsem na primorskih, kot na primer na radiu Koper v oddaji Jazz in jaz. Ob izidu zadnje plošče pa smo bili v oktobru lani gostje v oddaji Na piedestal na Valu 202. Trudimo se kar največ pojavljati v medijih, vendar pa je to veliko odvisno od posluha glasbenih urednikov.
Se pa tudi tu tvoje glasbeno delovanje še ne konča?
Sem tudi član ekipe kluba Jazz hram v Divači. Z ustanovitvijo tega kluba smo želeli publiki ponuditi dogajanje ravno na področju kreativne oziroma improvizirane glasbe. Skrbi za organizacijo in program koncertov v klubu se v zadnjem obdobju posvečam precej intenzivno.
Ti potem sploh še ostane kaj prostega časa? Kako na tvoje glasbeno udejstvovanje gledajo domači?
Prostega časa mi nič ne ostane. Glasba je moj najpomembnejši in edini hobi. Sicer me druge stvari tudi zanimajo, vendar jih zavestno odrivam, da vsaj eno stvar delam dobro. Pa še za to bi rabil več časa. Moji bližnji imajo posluh za moj hobi. Če ne bi imel podpore, se zagotovo s tem ne bi ukvarjal.
Kaj te žene, da praktično ves svoj prosti čas posvečaš glasbi?
Če ne bi imel glasbe, bi mi v življenju nekaj manjkalo. Ker moram biti v službi kot elektroinženir natančen in se ravnati po predpisih, z glasbo zaposlim drugo polovico možganov oziroma odklopim službo in razmišljam drugače. Bolj je vklopljena intuicija oziroma kreativnost. Zame je to zelo dobra kombinacija. Moram pa poudariti, da je razmišljanje, da je glasba samo sprostitev, napačno. Je tudi garanje, sploh če hočeš delati dobro in doseči nekaj več.
Polona Bahun