V rubriki, kjer predstavljamo zaposlene v elektroenergetskih podjetjih, ki se v prostem času ukvarjajo z zanimivimi hobiji, smo se tokrat odpravili v ELES. Obiskali smo Jara Kremserja, ki je zaposlen kot odgovorni operater elektroenergetskega sistema v službi za obratovanje sistema v Elesu, svoj prosti čas pa že dolgo posveča modelarstvu.
Ljubezen do modelarstva ga praktično spremlja že od osnovne šole naprej. Kot pravi, je 'krivec' za to tehnični pouk, ki mu je bil vedno najljubši predmet. Takrat so ga privlačili predvsem čolni in v tej kategoriji je sodeloval tudi na srečanjih mladih tehnikov. Potem sta prišli srednja šola in fakulteta, ko je bilo časa za hobi bolj malo. Kasneje pa ga je od modelarstva za precej let oddaljil še motokros. A danes, čeprav včasih malce težje, najde čas tako za modelarstvo, kot za vožnjo z motorjem.
Kaj vas je po vseh teh prekinitvah znova pripeljalo v modelarstvo?
Z modelarstvom sem se spet začel ukvarjati po naključju. Za to me je navdušil nečak, ki je želel nekaj početi. Obljubil sem mu, da bova naredila vsak svoj čoln, in obljubo sem moral držati. In tako spet srečaš koga, ki ga poznaš od prej in vse se začne odvijati na novo.Vendar pa ni ostalo samo pri tem, kajne?Bolj intenzivno sem se leta 2000 najprej začel ukvarjati s čolni. Kaj kmalu so me pritegnili tudi avtomobili. Kot navdušenega motokrosista predvsem kategorija off road v merilu 1:8, v kateri sem leta 2003, v točkovanju za državno prvenstvo, osvojil skupno 4. mesto. V istem času je bila zelo priljubljena tudi kategorija 1:24, v kateri sem aktivno sodeloval tako kot tekmovalec kot tudi organizator zelo odmevnih in priljubljenih dirk na Izlakah. Tudi tu sem bil precej uspešen in se redno uvrščal na mesta od 1 do 5. Vseskozi pa so bila in so še malo za sprostitev zraven tudi letala.
Vseeno pa čolni ostajajo prva ljubezen?
Vsekakor. Leta 2004 me je kolega Miha Holc prepričal, naj začnem s tekmovanji z radijsko vodenimi čolni na električni pogon. Že v prvi sezoni sem postal državni prvak v kategoriji Mini ECO, bil drugi v ECO Standard in tretji v ECO Expert. Brez kakšnih večjih pričakovanj sem se udeležil tudi svetovnega prvenstva, kjer sem v kategoriji ECO Team skupaj z Miho Holcem za dlako zgrešil finale. Leto kasneje sem osvojil naslov državnega prvaka v kategorijah ECO Standard in Mini ECO ter tretje mesto v kategoriji ECO Expert. Leta 2006 pa mi je uspela odlična sezona, v kateri sem osvojil naslove državnega prvaka v vseh treh ECO kategorijah, pri čemer sem v ECO Standard in Mini ECO zmagal na vseh dirkah. Sezono 2007 sem začel z mislijo na leto 2008 in svetovno prvenstvo v Varšavi, zato sem začel tekmovati v Hidro kategorijah. Del priprav so bile tudi mednarodne tekme, zato sem se udeležil dveh tekem v Italiji in ene v Švici, na katerih sem dosegel tudi prve zmage na mednarodni sceni. Na domačem prvenstvu sem z zmagami na vseh tekmah, na katerih sem sodeloval, znova osvojil naslove državnega prvaka v kategorijah ECO Expert in Mini ECO. V Hidro kategorijah sem prav tako vozil odlično, vendar zaradi premajhnega števila licenciranih tekmovalcev naslovi državnih prvakov niso bili podeljeni. Leto 2008 je bilo v znamenju svetovnega prvenstva. V pripravljalnem obdobju sem zmagal v kategorijah Hidro 1, Hidro 2 in ECO Expert na dveh tekmah v Italiji ter tako že s tem nakazal boj za najvišje uvrstitve tudi na svetovnem prvenstvu. Tam sem si priboril finalne nastope v kategorijah Hidro 1 in Hidro 2. V kategoriji Hidro 2 sem odpeljal odlično in osvojil naslov svetovnega prvaka, v kategoriji Hidro 1 pa me je trenutek nepazljivosti stal verjetno še drugega naslova svetovnega prvaka.
Je po osvojitvi vseh teh naslovov ostalo še kaj motiva za tekmovanja?
Po svetovnem prvenstvu sem energijo usmeril v nov izziv – doseči svetovni hitrostni rekord za radijsko vodene modele čolnov. Tako mi je leta 2011 v Švici uspelo doseči svetovni rekord v kategoriji Hidro L3 (163km/h), naskakoval pa sem tudi absolutni svetovni rekord, ga s 240km/h tudi krepko presegel, vendar bi za uradno potrditev moral progo prevoziti tudi v obratni smeri, kar pa se, zaradi nesreče pri zaviranju, žal ni zgodilo. Od takrat še ni bilo razpisane tekme na prizorišču, ki bi omogočalo takšne hitrosti in bi bilo razumno blizu, zato čolni čakajo na novo priložnost. Skratka s hitrostnim tekmovanjem se v zadnjem času največ ukvarjam. Kolikor mi pač čas dopušča. Enkrat več, drugič manj.
Katero je zadnje tekmovanje, na katerem ste bili?
V Italiji letos spomladi. Odkar sem se začel pripravljati na svetovno prvenstvo leta 2008, grem vedno na takšno mednarodno tekmo. Se je skoraj zgodilo, da bi na prvi tekmi v kategoriji, ki sem jo prvič vozil, tudi zmagal. Večinoma se udeležim dveh ali treh tekem na leto v Italiji. Nekaj zaradi tekme same, še več pa zaradi druženja in vzdrževanja stikov z modelarji iz Italije, med katerimi imam prijatelje vse do Sicilije. Pri nas razen državnega prvenstva, kjer je v zadnjih letih ogromen osip tekmovalcev, in že tradicionalne Koseške olimpijade, drugih tekem ni. Razen, če se udeležimo svetovnega prvenstva, kar pa je odvisno predvsem od denarja.
Ste koga navdušili, da se je začel ukvarjati s tem hobijem?
Kar nekaj, največ za letenje. Dosti sem obiskoval in še obiskujem, mogoče v zadnjem času nekoliko manj, športno letališče v Zagorju. Mimoidoči te tako velikokrat sprašujejo o tem in hitro koga navdušiš. V Zagorju sem na šoli vodil tudi krožek in izmed 11 udeležencev so štirje letenje kar resno vzeli. Je pa tako, da je to v določenih letih zanimivo, se potem po navadi zaradi pomanjkanja časa nekoliko zmanjša in potem pri odraslih, ko se ti v življenju vse postavi na svoje mesto, to postane neke vrste sprostitev. Da zanimanje ni večje, je po mojem mnenju krivo tudi to, da tehnični pouk v šolah ni več tako pomemben, kot je bil v časih, ko sem sam hodil v šolo. Je pa seveda to odvisno tudi od mentorja, kar kažejo tudi rezultati s tekmovanj. Res škoda, ker je danes ta hobi postal zelo poceni, vse potrebne informacije pa lahko dobiš na internetu.
Več v naslednji številki Našega stika
Polona Bahun