Kot pravijo poznavalci, je bila letošnja gobarska sezona nekaj posebnega. Gob je bilo v izobilju, tisto, kar pa je še posebej navduševalo, pa je dejstvo, da so bile zdrave, brez običajnih črvov. Razlog naj bi bil v tem, da gob zaradi poletne suše ni bilo, v zgodnji jeseni pa so rasle »kot gobe po dežju«. Konec oktobra pa so zrasli kapitalni primerki.
Peter Bajc iz SENG-a, je strasten gobar že 30 let. V medijih je zaokrožila vest, da je našel jurčka velikana, težkega 2,25 kg. To in dejstvo, da se ukvarja z vrsto zanimivimi hobiji, v katere je zvabil tudi ženo in otroke, je bil razlog, da smo ga obiskali.
Peter Bajc je doma iz vasi Žapuže blizu Ajdovščine. Osnovno šolo je obiskoval v Ajdovščini, za obratovnega električarja se je izučil v Novi Gorici, potem pa je končal še srednjo tehnično šolo na Vegovi, smer šibki tok. Takoj po služenju vojaškega roka se je zaposlil na SENG-u, kjer je skoraj 30 let. Vse od obvezne prakse in pripravništva naprej dela na področju malih hidroelektrarn (MHE), in sicer v MHE Hubelj. Tam je delal praktično vse, je povedal, vzdrževalna dela, dežurstva in prenove, danes pa je MHE avtomatizirana. Že 10 let je vodja oddelka MHE. Na MHE Hubelj je nekako vezan. Pravi, da se stalno nekaj dogaja in izboljšuje, kar je zasluga vseh. »MHE Hubelj je posebna, saj je ostala v enakem stanju kot so jo zgradili Italijani leta 1932, prenovila sta se le del turbine in regulacija. Je kvalitetno narejena in je v vsem tem času kljubovala vremenu in zobu časa ter zanesljivo obratuje. Obratuje v vseh vremenskih pogojih, tudi visoka voda ni ovira. Le poleti nismo stalno obratovali, ker ni bilo vode. Potok Hubelj je namreč kraški hudourniški izvir, mi pa smo sekundarni porabniki, primarni je vodovod,« pravi Bajc
Ste strasten gobar. Kdo vas je navdušil? Kje ste dobili izkušnje in znanje? Katere gobe nabirate?
»Niti me ni kdo navdušil, začela sva sama z ženo. Znanje sva pridobila iz knjig, predvsem pa s prakso. Mentorja nisem imel. Imeti pa moraš malo posluha. Moraš gledati po tleh, si predstavljati, kakšne so gobe, kako so videti, potem jih boš našel, drugače jih pohodiš. Da postaneš dober gobar, moraš imeti kilometrino. Morda imaš prvič še srečo, drugič pa je gotovo ne več. Treba je vedeti, kje so gobe, kako jih dobiš, kako jih iščeš … Včasih smo nabirali vse užitne gobe, v zadnjem času pa smo se osredotočili izključno na jurčke. Čim je več kombinacij, je več možnosti, da kaj zamešaš. Kralj med gobami je jurček.«
Imate svoje terene? Do kakšne višine se da dobiti gobe?
»Nabiram jih vsepovsod, predvsem pa v okolici Mašuna in na Nanosu. Če je ugodna jesen, če je precej deževja, tudi v Zgornji Vipavski dolini in na Postojnskem. Gobe rastejo iz višjih predelov proti nižjim. Začnejo okoli na 1500 – 1400 metrov in navzdol. Redko jih najdeš nad 1500 metri. To se npr. vidi na Nanosu, ko so zgoraj že, nižje pa še ne. Imam tudi svoje revirje, za katere sem mislil, da so samo moji. Letos pa je bila taka ekspanzija, da je narod dobesedno podivjal in sem spoznal, da sem se motil.«
Kakšna je bila letošnja sezona?
»Take sezone nisem še doživel. V 30 letih sem le dvakrat ali trikrat videl, da so gobe zrasle do takih dimenzij. Prej so bile velike, a ne tako ekstremno. Letos sem videl ostanke gob, ki jih je požrla divjad, predvsem jeleni in srnjad. Tam je bilo še 7 ali 8 enako velikih ali še večjih. Res neverjetna količina gob. Velikana sem našel v okolici Pivke.«
Ste na Mašunu kdaj srečali medveda?
»Sem, ja, medvedko z odraslima mladičema. Prišli so v diru na pribl. 30 metrov in ko so nas zagledali, so se obrnili za 90 stopinj in jo ubrali v drugo stran. Vsako leto naletim na sledove medvedov. Takrat moraš biti malo bolj glasen, ne smeš biti tiho. Medved te bo slišal in se umaknil.«
Kaj naredite z gobami? Kakšno hrano iz gob imate najraje?
»Dobro vprašanje. Največkrat jih damo v skrinjo, nekaj razdelimo prijateljem, nekaj jih vložimo ali osušimo. Prodajamo pa ne. Vsakemu pokažem terene, vendar, če gre za prodajo, sva končala. To je ljubiteljstvo. Če postane biznis, zgubi vsak čar. Tako je moje mišljenje. Zame so najboljši jurčki na žaru, kuhamo še rižote, pašto, ali gobe kot prilogo, kot glavno jed nikoli.«
Kako ste pripravili ženo, da je postala gobarka?
»Brez težav, pravzaprav je še hujša kot sem jaz …«
Kaj še nabirate v gozdu oziroma v naravi? Vas v hoste in gmajno vlečejo le gobe ali še kaj drugega?
»Največ nabiramo gobe, šparglje, redko kostanj. Vse spet samo ljubiteljsko. Lep je občutek, ko nekomu nekaj daš. Kilogram podarjenih jurčkov je lahko za nekoga nekaj prelepega. Jurčke sem tudi že našel celo za Miklavža. V naravi veliko vidim, to me navdušuje. V hiši se počutim utesnjenega, zato grem čim več ven. Spomladi začnemo z nabiranjem divjih špargljev, potem so druge aktivnosti, morje, ribolov.
Več v tiskani izdaji Našega stika
Vladimir Habjan