Alpinist Peter Sotelšek, sicer zaposlen v TE Brestanica, se letos odpravlja v Peru v Cordillero Blanco.
Peter Sotelšek se je z alpinizmom začel ukvarjati v zgodnjih 90-ih letih. Kot sam pravi, te kar nekaj vleče v steno, da moraš iti, da sprostiš adrenalin, doživiš naravo in si potem bolj miren. Pred leti je z veliko preplezanimi kilometri tudi uradno postal alpinist in znanje kot mentor predaja alpinističnim začetnikom.
V Termoelektrarni Brestanica se je zaposlil leta 2013 na delovnem mestu materialnega knjigovodje, kjer ureja dokumentacijo skladiščenja, vhod in izhod blaga. Pomaga tudi kolegu v skladišču pri izdajanju in skladiščenju materiala ter opravlja še nekatere druge naloge.
Prvi pohodi na Posavske in Zasavske griče
V četrtem razredu osnovne šole se je Peter včlanil v planinski krožek in v tistem času osvojil prve Posavske in Zasavske griče. V gore je zahajal tudi s starši in osvajal dvatisočake. Za najstnika so to bile nepozabne avanture, vedno kakšno novo doživetje. Z bratom Andrejem sta obiskovala planinske tabore pri Planinskem društvu Bohor Senovo, kjer sta spoznala prave alpiniste, kot so Gorazd Pozvek, Hinko Uršič, Miran Pribožič in drugi.
Peter je v prvem obdobju zahajal v gore kot pohodnik oziroma planinec, potem pa sta se z Andrejem leta 1989 vpisala v alpinistično šolo. Takrat se je Peter čisto zaljubil v plezanje in ga je strast do alpinizma popolnoma prevzela. V Posavju je bilo v tistem času športno plezanje še bolj v povojih. Na voljo so imeli plezališče v Armeškem, kjer so trenirali za vzpone v gorah.
Pritegnilo ga je tudi športno plezanje
Prvi dotik s plastiko je doživel na master tekmi v Kranju. Nato je kot prvi zastopal barve kluba na tekmah v športnem plezanju. Njegov najboljši dosežek je bilo 5. mesto v kategoriji kadetov na državnem prvenstvu. Bili so navdušeni in začeli so razmišljati, da bi plezalno steno imeli tudi v Posavju.
»Prvo stenco sva si z Andrejem naredila kar doma. Keramične ploščice sva polepila na steno domače garaže in plezala. Bolder stena na Senovem je bila za nas velika pridobitev. Prvi večji previs in težje smeri. Krasili so jo doma narejeni leseni oprimki, vijačeni v beton. Kmalu zatem so rasle plezalne stene v domačih sobah in podstrešjih, ki smo jih izdelali sami. Imel sem steno pri dekletu, kjer sem treniral tri do štirikrat na teden,« je povedal Peter.
Navdušenje za plezanje se je še stopnjevalo
V začetku so plezali po steni in sestavljali smeri, pravih treningov pa so se lotili pozneje. »Na začetku ni bilo pravega ogrevanja, raztegovanja. Zakadil sem se v težjo smer, prepričan, da jo lahko zlezem le, dokler sem še spočit. Če sem staknil poškodbo, sem pač počival nekaj dni. Najraje in največ časa sem plezal kar v domačem plezališču. Moje prevozno sredstvo je bilo kolo. Zjutraj v Brežice v šolo, popoldne pa še v Armeško plezat. Kilometri so se nabirali in kmalu je bilo kondicije toliko, da so me povabili celo v kolesarski klub,« je dejal Peter.
Sredi 90-ih je Peter precej pogosto zahajal v plezališče Kotečnik v Libojah. Kot pravi, so bili to brezskrbni časi, predani plezanju. Takrat je bil še brez večjih obveznosti in je želel v plezanju doseči čim višjo raven. Če je bil dopoldan v službi, se je popoldan odpeljal v plezališče. Z Andrejem sta takrat bila izredno povezana, skupaj sta plezala, trenirala, skupaj premikala meje.
Začasno sta ga zaustavili poškodbi tetiv na rokah
Peter je v tistem času plezal težke smeri v plezališčih in dosegal zavidljivo raven v gorah, potem pa je s plezanjem prenehal. Kot je dejal, sta pretiran in nepravilen trening botrovala poškodbi tetiv na obeh rokah. Da je takrat prenehal s tem športom, so bili tudi drugi, zasebni razlogi. Ker pa sta ljubezen do gora in privrženost plezanju v njem še naprej tlela, se je pred leti znova vrnil v klub in po desetletnem premoru spet začel plezati.
»Ena od posebnosti v alpinizmu je v tem, da ko prideš na vrh, si šele na pol poti. Koncentriraš se najbolj na prvo polovico poti, ki je težji del ture. Sestop je v glavnem tehnično lažji, se pa velikokrat na sestopu že čuti utrujenost in pade koncentracija, kar je lahko nevarno. Misliš samo na to, da boš čim prej prišel nazaj v dolino. Navadno je to pozno popoldan, bliža se noč, hitiš in lahko hitro pride do zdrsa. Velikokrat je zdrs vzrok za nesrečo ravno pri povratku,« je povedal Peter.
Služba, družina in gore narekujejo usklajevanje
Sicer pa sta z ženo Tanjo oba zapisana goram in plezanju. Družinske obveznosti zahtevajo svoj čas in se prilagajata drug drugemu. »Tanja se velikokrat žrtvuje in ostane doma z otroci, medtem ko grem jaz v gore, za kar sem ji neizmerno hvaležen. Velikokrat nama priskočijo na pomoč tudi babici in striček Jani,« pravi Peter.
Poleg slovenskih gora je doslej preplezal kar nekaj sten v Dolomitih in v Avstriji. Letos pa se skupaj s štirimi kolegi odpravlja v Peru v Cordillero Blanco. S kolegom nameravata doseči vsaj en šesttisočak. Kaj bo dejansko možno, je precej odvisno od vremena, splošnega počutja in drugih okoliščin.
Kot mentor si želi čim več alpinistov v Posavju
Peter je nekaj let nazaj z veliko preplezanimi kilometri tudi uradno postal alpinist. Znanje predaja alpinističnim začetnikom kot njihov mentor. Računa na podmladek, saj si želi čim več alpinistov v Posavju. Imajo zelo perspektivno skupino mladih, ki jih je treba vzgajati, z njimi plezati. In, kot je še dejal, trdno verjame, da bodo v klubu že kmalu imeli novega alpinista.