Danes se bodo v Portorožu zaključili 13. Höflerjevi dnevi.
Na dogodku, ki ga že trinajsto leto organizira Elektroinštitut Milan Vidmar (EIMV), udeleženci obravnavajo predvsem probleme visokonapetostne tehnike, osrednja tema letošnjega simpozija pa je usmerjena v ogroženost energetskih naprav pred strelo v luči masovne uporabe močnostne elektronike. Jedro obravnave so letos naslednji tematski sklopi: nove tehnologije in rešitve na področju visokonapetostne opreme, diagnostika in vzdrževanje visokonapetostne opreme in sistemov, zaščita elektronskih naprav in sistemov pred delovanjem strele in prenapetostmi, visokonapetostni kabli in kabelska oprema za AC in DC podzemne vode, trajna obratovalna napetost, urejanje njenega profila in staranje izolacije ter okoljska problematika v povezavi z visokonapetostnimi vodi in napravami. Prvi dan srečanja pa je sklenila razprava o prilagajanju slovenskega prenosnega in distribucijskega omrežja novim obratovalnim zahtevam.
Področje elektroenergetike se v zadnjih letih srečuje s številnimi spremembami. Elektroenergetika na globalni ravni se namreč srečuje s številnimi izzivi, ki presegajo področje same elektroenergetike, imajo pa nanjo velik vpliv. V teku so digitalizacija, razogljičenje, proizvodnja elektrike iz obnovljivih virov, decentralizacija, električna mobilnost, shranjevanja električne energije ter nenehen razvoj trga in novih poslovnih modelov.
Kot je v uvodnem nagovoru dejal direktor EIMV dr. Boris Žitnik, je simpozij postal že tradicionalno srečanje in se uveljavil kot srečanje domačih in tujih strokovnjakov s področja visokonapetostne tehnike, kar ga zelo veseli. Kot je poudaril, spremembe predstavljajo velik izziv, hkrati pa tudi priložnost za tiste, ki se jim bodo prilagodili in jih znali izkoristiti.
V dopoldanskem delu srečanja so udeleženci lahko prisluhnili predstavitvi Michaela Muhra, ki je osvetlil novosti, ki so se v visokonapetostni tehniki pojavile v zadnjih letih, predvsem na področju enosmernega prenosa. Enosmerni sistemi so bili že prej dobro poznani, vendar so se v več desetletjih razvojne raziskave usmerjale le na izmenične sisteme. Kot je izpostavil, bo na področju enosmerne tehnike, še posebej glede fizikalnih pojavov, preskušanja in standardizacije treba še veliko narediti. Sploh zato, ker enosmerna tehnika vse bolj prodira tudi v Evropo.
Zelo zanimiva predstavitev popoldanskega dela srečanja pa je bil prispevek Nadje Železnik o aktualni temi ravnanja z radioaktivnimi odpadki v Sloveniji. V njem je spregovorila o trenutnem stanju in strategiji za prihodnost. Kot je pojasnila, v Sloveniji proizvajamo več vrst radioaktivnih odpadkov. V NEK tako nastajajo nizko- in srednjeradioaktivni odpadki in izrabljeno gorivo, v prihodnje pa bodo nastali tudi radioaktivni odpadki iz razgradnje NEK. Mali proizvajalci, kot so medicina, industrija in raziskovalne dejavnosti, prav tako proizvajajo manjše količine radioaktivnih odpadkov. Zelo majhne količine odpadkov nastajajo tudi v raziskovalnem reaktorju TRIGA. Za vse te odpadke so sprejeti načini njihovega upravljanja. Ti določajo, da so upravljalci objektov dolžni ravnati z odpadki na kraju njihovega nastanka, za male proizvajalce pa je bilo leta 1986 zgrajeno centralno skladišče v Brinju, ki ga upravlja Agencija za ravnanje z radioaktivni odpadki, ki je bila ustanovljena leta 1990. Ta je odgovorna tudi za načrtovanje in razvoj prihodnjih odlagališč in leta 2009 je bilo za izgradnjo odlagališča za nizko- in srednjeradioaktivne odpadke izbrana lokacija v Vrbini. Po načrtih naj bi bilo to dokončano leta 2020, kar je malo verjetno, saj že zamujamo s pridobitvijo vseh potrebnih dovoljenj, je poudarila Nadja Železnik. Državni zbor sicer redno sprejema resolucije o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskih gorivom, ki ga jih je treba vsakih deset let posodobiti. Zadnji sprejet dokument je pripravljen za obdobje 2016-2025. In v tem obdobju naj bi ravnanje z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom Slovenijo stalo 185,8 milijona evrov.