Statistični urad RS je prvič izdal publikacijo Kazalniki zelene rasti.
Kot so zapisali v uvodu, nesmotrno in negospodarno ravnanje z naravnimi bogastvi (prevelika poraba pitne vode, onesnaževanje zraka in voda, potratna raba energije ter drugo) lahko povzroči nepopravljive posledice (podnebne spremembe, izguba biotske raznovrstnosti in tako dalje) in ustvari ovire za gospodarsko rast in razvoj, lahko pa ogrozi tudi človekovo blaginjo. Zato potrebujemo strategijo, ki bo predpisala smernice za doseganje bolj zelene rasti in merila za spremljanje napredka pri doseganju tega cilja.
Strategija, ki jo je pripravil OECD, je bila tudi del prispevka OECD za konferenco Rio+20 v letu 2012. OECD je v Strategiji zelene rasti razvil konceptualni okvir in kazalnike za spremljanje napredka pri doseganju zelene rasti. Ti kazalniki se delijo v štiri skupine – glede na področja, na katera se nanašajo spremembe, ki jih ti kazalniki spremljajo in opisujejo. In sicer: kazalniki produktivnosti uporabe okoljskih sredstev in naravnih virov, kazalniki temeljnih naravnih dobrin, kazalniki okoljskih razsežnosti kakovosti življenja ter kazalniki političnih odzivov in gospodarskih priložnosti.
OECD je kot del Strategije za zeleno rast predlagal 30 mednarodno primerljivih kazalnikov. Med temi jih je statistični urad za prikaz v tej publikaciji izbrali 14, in sicer tiste, ki jih je mogoče izračunati iz podatkov, ki so jim bili na voljo na uradu ali so dostopni na Eurostatu. Dodali so še pet kazalnikov (izkoriščanje domačih virov, ločeno zbrani odpadki, onesnaženost pitne vode, kmetijska zemljišča in kmetijska zemljišča v uporabi z ekološko pridelavo), ki so pomembni za naš nacionalni prostor in prikazujejo, v kolikšni meri se strategija zelene rasti uveljavlja v Sloveniji.
Iz statističnih podatkov je razvidno, da se je količina izpustov toplogrednih plinov v Sloveniji do leta 2008 povečevala, nato se je začela postopoma zmanjševati. V obdobju od leta 2008 do 2012 je bila tako povprečno za 3,2 odstotka manjša kot v izhodiščnem letu. Slovenija bo za doseganje obveznosti iz Kjotskega protokola uveljavljala ponore, ki so posledica neposrednih človekovih dejavnosti v gozdarstvu in ravnanju z zemljišči, in sicer v višini 1.320 kiloton ekvivalenta CO2 (to je 6,5-odstotno zmanjšanje glede na količino izpustov v izhodiščnem letu), s čimer bo obvezno zmanjšanje po Kjotskem protokolu celo presegla. Po letu 2008 se je začel zniževati tudi bruto domači proizvod, v obdobju od 2008 do 2012 se je tako znižal za 8,5 odstotka. Vrednost kazalnika emisijska produktivnost se je od leta 1995 počasi, a vztrajno zviševala in v letu 2012 dosegla vrednost 1,26 evra na kilogram ekvivalenta CO2. Od leta 1995 se je tako zvišala za 55 odstotkov.
Oskrba z energijo in bruto domači proizvod v Sloveniji sta do leta 2008 naraščala, v letu 2009 pa sta se glede na leto 2008 oba zmanjšala za osem odstotkov.
Vrednost kazalnika energetska produktivnost se je od leta 2000 do 2005 počasi povečevala (skupaj se je povečala za šest odstotkov). V letih 2006 in 2007 se je povečevala nekoliko hitreje in bila v letu 2007 za 13 odstotkov višja kot v letu 2005. Po letu 2007 je bila skoraj enakomerna in se je gibala okoli vrednosti 3,4 milijona evrov na kilotono ekvivalenta nafte.
Vrednost kazalnika izpostavljenosti urbanega prebivalstva delcem PM10 je v letu 2003 zaradi hude suše poskočila glede na prejšnje leto z 31 na 44 mikrogramov na kubični meter zraka, nato je do leta 2010 počasi upadala in v letu 2010 dosegla 28 mikrogramov na kubični meter. V letu 2011 se je znova nekoliko dvignila, in to za skoraj 11 odstotkov. Zniževanje vrednosti tega kazalnika po letu 2003 je bilo večinoma posledica dograditve čistilnih naprav na industrijskih objektih, delno pa tudi ugodnih vremenskih razmer. Podatki kažejo, da je bilo urbano prebivalstvo v Sloveniji v zadnjem desetletju potencialno izpostavljeno taki koncentraciji delcev PM10 le v letih 2003 in 2004, v preostalih letih pa je bila koncentracija delcev PM10 precej nižja od dovoljene. Letna dovoljena (mejna) koncentracija delcev PM10 sicer znaša 40 mikrogramov na kubični meter.
V nadaljevanju je statistični urad preveril tudi delež okoljskih davkov v primerjavi z vsemi davki in socialnimi prispevki. Statistični urad okoljske davke spremlja kot del okoljsko-ekonomskih računov od leta 2008 dalje. Med okoljske davke prištevamo davke na energijo (med temi so upoštevana tudi goriva), davke na promet (med temi goriva niso upoštevana), davke na onesnaževanje in davke na rabo naravnih virov. Okoljski davki predstavljajo manj kot deset odstotkov vseh davkov v državi, v zadnjih letih pa se gibljejo med osmimi in desetimi odstotki. V letu 2008 so tako znašali 8,1 odstotka vseh davkov, v letu 2009 so se povečali na 9,6 odstotka in se v letu 2011 znova znižali na 9,2 odstotka.
Preverili pa so še delež davkov v ceni električne energije za industrijo, ki zajema dodatke k omrežnini, prispevke za obnovljive vire energije in domače vire energije, trošarino in davek na dodano vrednost, od 1. februarja 2010 pa tudi prispevek za povečanje učinkovitosti rabe električne energije. Delež davkov v ceni zemeljskega plina pa zajema takso za CO2, trošarino in davek na dodano vrednost, od 1. februarja 2010 pa še prispevek za povečanje energetske učinkovitosti. Delež davkov v cenah električne energije in zemeljskega plina za industrijo se je gibal med 20 in 30 odstotki. Delež davkov v ceni električne energije se je načeloma od leta 2007 postopoma dvigal in je v letu 2013 znašal nekaj več kot 28 odstotkov ali za osem odstotnih točk več kot v letu 2007. Delež davkov v ceni zemeljskega plina pa se od leta 2007 do leta 2013 skoraj ni spremenil. V letu 2007 je znašal 24 odstotkov, v letu 2013 pa 26 odstotkov cene zemeljskega plina.
Državna proračunska sredstva, namenjena za raziskave in razvoj, usmerjene v okolje, v Sloveniji precej nihajo. V letu 2007 so pomenila 1,4 odstotka vseh sredstev za raziskovalno-razvojno dejavnost. V letu 2008 so se dvignila na 3,5 odstotka, nato so v letu 2009 znova padla za 1,2 odstotne točke. V 2010 in 2011 so bila približno enaka (3,3 odstotka), nato so se v letu 2012 znova znižala na tri odstotke. Najvišjo vrednost so torej dosegla v letu 2008. Državna proračunska sredstva za raziskovalno-razvojno dejavnost, usmerjeno v energijo, pa so se do leta 2011 počasi dvigala. Od leta 2007 do 2011 so se dvignila z 1,1 na 3,6 odstotka. V letu 2012 pa so se zmanjšala na 2,8 odstotka in bila tako spet nižja od deleža sredstev za raziskovalno-razvojno dejavnost, namenjenih za okolje. Za raziskovalno-razvojno dejavnost na področju okolja in energije skupaj se torej namenja manj kot sedem odstotkov vseh državnih proračunskih sredstev za raziskovalno-razvojno dejavnost. (pb)
Več na: www.stat.si