Na podnebni konferenci v Dohi so države po dolgotrajnih pogajanjih dosegle dogovor o podaljšanju kjotskega protokola.
Dogovor predstavlja temelj za bolj ambiciozno globalno ukrepanje proti podnebnim spremembam, tlakuje pot do novega globalnega podnebnega sporazuma, ki mora biti sprejet najkasneje do leta 2015 ter omogoča podaljšanje kjotskega protokola do leta 2020, saj bo druga faza kjotskega protokola začela veljati 1. januarja 2013. Veljavnost kjotskega protokola iz leta 1997, ki ureja nadzor nad emisijami toplogrednih plinov v razvitih državah, se namreč konča letos. Kot je znano, se ZDA, Kanada, Japonska, Nova Zelandija in Rusija kjotskemu protokolu niso pridružile.
Nadaljevanje druge faze kjotskega protokola ima večji simboličen pomen kot pa vsebinskega. Svoje zaveze so v okviru sporazuma namreč prevzele predvsem evropske države, poleg držav EU še Švica, Norveška, Liechtenstein, Islandija in Avstralija. Ker te države skupaj dosežejo manj kot 15 odstotkov svetovnih izpustov toplogrednih plinov, se le-ti ne bodo nižali, temveč še naprej povečevali. A nadaljevanje kjotskega protokola pomeni, da so še razvite države, ki verjamejo v globalno ukrepanje. Bolj jasno je, katere države so ne le promotorice zmanjšanja izpustov, ampak so se dejansko pripravljene zavezati k zmanjšanju izpustov na svojem ozemlju - in to tudi počnejo. V primeru, da bo dosežen nov globalni sporazum, o katerem tečejo pogajanja vzporedno s pogajanji o kjotskem sporazumu, bodo izkušnje kjotskega sporazuma neprecenljive.
Na letošnji podnebni konferenci je bilo v središču pogovorov vprašanje finančne pomoči, ki jo bodo razvite države namenile za ukrepe blaženja in prilagajanja v ranljivih, revnih državah. V tem smislu ostaja EU vodilna, saj so se Evropska komisija, Nemčija, Velika Britanija, Francija, Nizozemska, Švedska in Danska obvezale k prispevku 6,85 milijard evrov letno do leta 2020 za pomoč revnim državam. Medtem, ko druge razvite države podobnih zavez niso dale. Mnogo več pa bo treba narediti še na področju definiranja in prevzemanja bremen v smislu enakosti, torej enake odgovornosti glede na zmogljivosti posamezne države. Občuten napredek bo treba doseči tudi v ambicioznosti posameznih držav, saj so njihove nezavezujoče obljube o zmanjšanju izpustov mnogo premajhne.
V Dohi je bil dosežen tudi dogovor o nadaljevanju Durbanske platforme, ki je zadolžena za pripravo novega globalnega in pravno obvezujočega podnebnega sporazuma. Sprejet mora bito najkasneje do 2015 in stopiti v veljavo do 2020. Pogajalci so se uspeli dogovoriti o delovnem programu za področja blaženja podnebnih sprememb, prilagajanja nanje, financiranja, tehnološkega razvoja in prenosa ter graditve zmogljivosti. Določena so bila pravila delovanja Zelenega podnebnega sklada, ki je bil ustanovljen z namenom pomoči državam, da bodo lažje črpale sredstva iz tega sklada za projekte za podnebne ukrepe in prilagajanje nanje. (pb)