Natura 2000 – izziv ali ovira za razvoj?
mag Aleš Kregar,
izvedenec za pripravo gradenj v Elesu,
strokovnjak s področja priprave in umeščanja infrastrukturnih objektov v prostor
Čas je za spremembo cilja varstva narave iz ohranjanja v omogočanje njenega neoviranega delovanja.
Na Gospodarski zbornici Slovenije je v začetku marca potekal posvet s tem naslovom. Na njem so deležniki, ki jih zadeva Natura 2000, predstavili svoja stališča in izkušnje pri uresničevanju njenih ciljev. Nekaterim predstavlja Natura 2000 orodje za ohranjanje nespremenjene narave in zagotavljanje biotske raznovrstnosti.
Menim, da je nujno upoštevati, da se narava spreminja tudi brez človekovega posega in da se prav tako odziva na njegove posege. Nekatera ekološko pomembna območja varujejo vredne habitate, ki so nastali v nekaj desetletjih ravno na območjih človekovih posegov. Mnogi primeri tako kažejo, da bi namesto ohranjanja narave morali kot ključni cilj opredeliti predvsem omogočanje neoviranega delovanja narave.
Pri umeščanju različnih objektov z vplivi na okolje pogosto naletimo na različne težave, ki povzročajo dolgotrajna usklajevanja, obsežne omilitvene ukrepe in visoke stroške. Težave bi lahko zmanjšali, če bi predlagali izvajanje Nature 2000 ne glede na meje med državami, oblikovali enotne kriterije za določitev habitatov in vrst, določili najvrednejša območja v EU ter poenotili omilitvene ukrepe v vseh državah članicah za enako infrastrukturo v enakem habitatu.
Tudi v Sloveniji bi bila potrebna revizija Nature 2000 na podlagi primerjave z območji v starejših članicah EU in z upoštevanjem Aarhuške konvencije. Pogrešamo preveritev utemeljenosti napovedanih negativnih učinkov, ki naj bi jih imeli posegi v naravo. Nadalje bi bilo potrebno preveriti obstoj pozitivnih učinkov ter utemeljenost omilitvenih ukrepov.
Obravnavan je bil tudi Program upravljanja Natura 2000 2014–2020, ki bi moral biti primerljiv s programi v drugih državah. Podatki bi morali biti merljivi, z navedenim časom zajema le-teh v naravi in njihovo točnostjo. Določene bi morale biti podrobnejše varstvene usmeritve in natančneje opredeljeni stroški, ki so sedaj morda podcenjeni. Stroški izvajanja programa namreč ne upoštevajo stroškov zaradi omejitev v razvoju države. Vsa sredstva, ki bi jih pridobili za izvajanje programa iz skladov EU, ne morejo nadomestiti izgub, ki nastajajo zaradi omejitev, ki jih povzroča varstvo narave pri gospodarskih dejavnostih.
Celoten program je usmerjen v vlaganja za ohranjanje narave in predvsem v to, kako porabiti sredstva, ni pa zaslediti obrazložitve, s katerimi dejavnostmi bi si program zagotovil vire za financiranje. Poleg tega je sedanji namen programa le ugotavljanje stanja narave, ob tem pa ne obravnava vzrokov za te spremembe. Zato bi bilo omenjeni program nujno treba dopolniti z monitoringom vplivov infrastruktur in razvoja občin na naravo, saj bo le tako mogoče razumeti nekatere spremembe v naravi in predlagati ukrepe, ki bodo dejansko omogočili njeno čim manj ovirano delovanje.