Poročilo podaja pregled stanja, pri čemer poudarja novosti glede na prejšnje poročilo iz leta 2014. Poročilo je pozdravila tudi že Evropska komisija in ob tem ponovno potrdila svojo zavezanost ambicioznim podnebnim ukrepom.
Poročilo nedvoumno potrjuje, da so emisije toplogrednih plinov zaradi človekovih dejavnosti znatno segrele podnebje, kar je povzročilo obsežne in hitre spremembe v ozračju, oceanih, kriosferi in biosferi. V povprečju so bile svetovne temperature med letoma 2011 in 2020 za 1,1˚C višje kot temperature pred industrijsko revolucijo.
Poročilo kaže, da kljub večkratnim opozorilom in sprejetim ukrepom emisije še naprej naraščajo. Zadnje desetletje, ocenjeno v poročilu (2010–2019), je zaznamovalo največje povečanje globalnih emisij toplogrednih plinov doslej. Glede na zadnje poročilo Mednarodne agencije za energijo so leta 2022 svetovne emisije CO2, povezane z energijo, dosegle najvišjo raven v zgodovini.
Poročilo potrjuje, da podnebne spremembe, ki jih povzroča človek, že močno vplivajo na človeške in naravne sisteme. Tveganja so večja od dosedanjih ocen in se bodo z nadaljnjim segrevanjem stopnjevala.
Več ljudi umre zaradi ekstremne vročine in gozdni požari požgejo več zemlje. Tropski cikloni povzročajo več škode, oceani postajajo toplejši in vse bolj kisli, gladina morja pa se še naprej dviguje, in to vse hitreje. To močno vpliva na ekosisteme na kopnem in v morju. Škoda v ekosistemih je že povzročila izumrtje nekaterih vrst, podnebne spremembe pa zmanjšujejo tudi varnost preskrbe s hrano in vodo.
Poročilo IPCC potrjuje, da se bo globalno segrevanje v bližnji prihodnosti še naprej povečevalo in verjetno doseglo 1,5 °C nad predindustrijsko ravnjo do začetka leta 2030, nadaljnje segrevanja ozračja pa je odvisno od emisij v prihodnjih desetletjih.
Edini način, da zaustavimo globalno segrevanje in zmanjšamo vplive podnebnih sprememb, skupaj s tem povezano izgubo življenj in sredstev za preživetje ter škodo za ekosisteme in biotsko raznovrstnost, je znižanje svetovnih emisij toplogrednih plinov na neto nič. Vendar se bo v prihodnjih desetletjih, zaradi preteklih in predvidenih prihodnjih emisij, številnim grožnjam, povezanim s podnebjem, nemogoče izognili. Izogibanje najhujšim vplivom je odvisno tako od naše zmožnosti zmanjšanja emisij kot naših prizadevanj za povečanje pripravljenosti in odpornosti družbe ter prilagajanja podnebnim spremembam.
Za zmanjšanje emisij z nizkimi stroški poročilo izpostavlja možnosti, kot so povečanje izrabe vetrne in sončne energije ter izboljšan dostop do nizkoogljičnega javnega prevoza, ki bi ga lahko nadgradili v desetletju, in poudarja, da sta energetska učinkovitost in trajnostni razvoj ekonomsko smiselna in bi morala imeti prednost. Zgodnji in ambiciozni blažilni ukrepi ne bi le zmanjšali tveganja prekoračitve 1,5 °C, ampak tudi omejili našo odvisnost od tehnologij za odstranjevanje ogljika.
Poročilo preučuje tudi izvedljive in učinkovite možnosti prilagajanja za zmanjšanje tveganj za naravo in ljudi, povezanih s podnebnimi spremembami. Najučinkovitejša od teh rešitev zahteva sistemsko preobrazbo v večini vidikov družbe, ki presega primarne odzive. Na primer, nevarnost poplav je mogoče zmanjšati z obnovo mokrišč in gozdov okoli rek. Varnost preskrbe s hrano je mogoče izboljšati z razvojem poljščin, ki so bolj odporne na vremenske ekstreme, in z diverzifikacijo kmetijskih praks ter uporabo zemlje na bolj trajnosten način.
Poročilo, ki je nastalo sredi geopolitične in energetske krize, poudarja potrebo, da Evropa postane podnebno nevtralna in odporna na podnebne spremembe, pospeši prehod na čisto energijo in poveča energetsko učinkovitost. EU sprejema odločne ukrepe za zmanjšanje neto emisij za najmanj 55 odstotkov do leta 2030 in doseganje podnebne nevtralnosti do leta 2050. Evropski zeleni dogovor je ključni korak k ekološkemu in socialno pravičnemu prehodu, ki je potreben za zagotovitev trajnostne prihodnosti za vse.
Drug pomemben del evropskega zelenega dogovora je strategija prilagajanja EU na podnebne spremembe, s katero želimo postati bolj odporni na podnebne spremembe na pametnejši, hitrejši in bolj sistemski način. EU krepi svoja prizadevanja za povečanje odpornosti in pripravljenosti evropske družbe in gospodarstva na vpliv podnebnih sprememb – razvija učinkovitejša orodja za ocenjevanje tveganja, projekcije in testiranje izjemnih situacij. Smernice za države članice za pripravo svojih nacionalnih strategij so bile ponovno pregledane, da bi dvignili politični status tega dela, uskladili ukrepe in bolje izkoristili sinergije. Poleg tega Evropska komisija sodeluje z Evropsko agencijo za okolje pri izvedbi evropske ocene podnebnega tveganja. Ta ocena se bo osredotočila na stičišče politike in znanosti, da bi razvili boljše razumevanje, kako se lahko politike in instrumenti EU najbolje odzovejo na spreminjajoče se podnebje. Misija EU za prilagajanje podnebnim spremembam prispeva k tem prizadevanjem na lokalni ravni s podporo regijam, mestom in lokalnim organom EU pri njihovih prizadevanjih za povečanje odpornosti na vplive podnebnih sprememb.
Strategija prilagajanja poziva tudi k večji mednarodni dejavnosti za prilagajanje podnebnim spremembam. To je tudi sporočilo tega poročila, ki poudarja, da so deli sveta, ki so v preteklosti najmanj prispevali k podnebnim spremembam, zanje pogosto najbolj ranljivi.
EU in njene države članice prispevajo največ sredstev za mednarodne podnebne ukrepe, saj zagotavljajo vsaj tretjino svetovnega javnega podnebnega financiranja. Globalni cilj mobilizacije stotih milijard ameriških dolarjev na leto za podnebno financiranje do leta 2020, ki so ga leta 2009 določili Združeni narodi, še ni dosežen. Čeprav EU že prispeva svoj delež, pa tesno sodeluje z mednarodnimi partnerji, da bi dosegli ta globalni cilj.