Nik Unuk blesti med strelci švedske lige v hokeju na ledu in se prebija proti vrhu.
Gospa Renata Unuk je kot tajnica zaposlena na Elesu v Centru za infrastrukturo prenosnega omrežja Maribor (kratko CIPO Maribor). Zelo je ponosna na sina Nika, ki je uspešen igralec hokeja na Švedskem, v hokejskem klubu Solleftea. Športno pot je začel v Hokejskem klubu Maribor, na Švedskem pa igra od svojega 16. leta (že peto sezono).
Renata je po poklicu administrativni tehnik in že ves čas, odkar je zaposlena (od leta 1982), opravlja tajniška opravila. Ko se je leta 1997 zaposlila na Elesu, je bil mlajši sin Nik star 5 mesecev. Na srečo, kot pravi, je otrok lahko ostal v domačem varstvu.
»Tajniško delo, ki ga opravljam v CIPO Maribor, je zelo razgibano. Včasih kje kaj zaškripa, ker je trenutna gužva, drugače pa tega poklica ne bi menjala, saj je zelo pester in se ves čas nekaj dogaja. Z družino stanujemo v Razvanju pod Pohorjem, kjer sva si z možem pred 27 leti zgradila hišo. Imava tudi starejšega sina Patrika, starega 29 let. V prejšnjih letih je igral hokej pri Hokejskem klubu Maribor, sedaj pa se od jutra do večera ukvarja s špediterstvom,« je dejala Renata.
S hokejsko palico prvič na drsališču HKM
Ko je bil Nik star 6 let, so dopust preživljali na Krku, kjer so spoznali prijatelje in se skupaj rekreativno ukvarjali s športi na vodi (čolnarjenje, smučanje na vodi ipd.). Ko so jih povabili v Maribor, pojasnjuje Renata, so razmišljali, kam bi lahko z njimi šli, da bi se ob druženju sprostili.
»Skupaj smo odšli na drsališče Hokejskega kluba Maribor. Ob tej priložnosti nas je zanimalo, kako bo mali Nik odreagiral na ledu. Nadeli smo mu drsalke, v roke je dobil palico, za začetek mu je šlo kar dobro. Ker je bil tudi sam zelo navdušen, smo ga začeli voditi na prve treninge na drsališču, tako kot že prej starejšega sina Patrika.«
Kot je pojasnila Renata, je Nik v Hokejskem klubu Maribor igral deset let, od 16. leta naprej pa igra kot napadalec na Švedskem. Tam je bil njegov prvi hokejski klub IFK Ore v Furudalu, zatem pa so sledili klubi v Amalu, Malungu in Solleftei. V Solleftei ima klubsko stanovanje, v katerem stanuje skupaj z golmanom. Z igro se ukvarja polprofesionalno, za kar dobiva »žepnino«, sicer pa vsak teden dela dvajset ur v eni od restavracij v Solleftei.
Domačini so Nika na Švedskem prijazno sprejeli
Po besedah Renate je Nik z življenjem na Švedskem zelo zadovoljen. Všeč mu je mentaliteta ljudi, so zelo preprosti in prijazni, človeku radi priskočijo na pomoč. Medtem se je tudi Nik osebnostno zelo spremenil. Ko je bil še otrok, je bil sramežljivec, s pomočjo igre v hokeju pa je postal zelo samozavesten, je zelo vztrajen in se ne boji poškodb. Igra na visokem nivoju, fantje ga zelo spoštujejo.
»Ko sva bila z možem prvič v Furudalu, so naju domačini na poti na drsališče prijazno ogovorili, saj so zvedeli, da sva Nikova starša. Na začetku me je mučila bojazen, kdo bo Niku pomagal v primeru, če se mu pri igri na ledu kaj zgodi, kdo bo zanj skrbel. Pozneje, ko so ga pri igri res doletele poškodbe, se je ta bojazen razblinila, saj so mu pristojni iz kluba priskočili na pomoč. Z nekaterimi ljudmi v Furudalu, Amalu in Malungu smo ohranili stike, ob praznikih si drug drugemu pošljemo kakšno čestitko,« je povedala Renata.
Nik je v Sloveniji obiskoval gimnazijo in srednjo kemijsko šolo v Rušah, smer farmacevtski tehnik. Ko je pri 16. letih odhajal na Švedsko, je bilo staršem zelo težko pri srcu. Bili so v veliki negotovosti, ker niso vedeli, kako se bo stvar končala.
»Ne morem vam povedati, kako mi je bilo, ko je Nik odhajal na Švedsko. Gor je šel v japonkah in kratkih hlačah ter s hokejsko opremo. Na letališču bi ga najrajši potegnila nazaj, vendar sem si mislila, saj se bo po tednu dni vrnil. Vendar se to ni zgodilo, saj je direktor kluba sporočil, naj na Švedsko pošljemo njegova zimska oblačila, saj bi ga radi imeli v klubu, kjer bo igral v ligi do 18 let ter v članski ligi. Sicer pa nam je še danes vedno hudo, tako njemu kot nam, ko po obisku spet odhaja nazaj.«
Renata z možem (nekoč se je ljubiteljsko ukvarjal s hokejem) obiskuje Nika na Švedskem vsaj enkrat oz. dvakrat na sezono. Njun sin Patrik pa žal ne more potovati k njemu, saj je s svojim delom zaposlen 24 ur na dan in celo spi z mobitelom ob postelji.
Ljubezen do hokeja močnejša od poškodb
V hokeju, tako kot pri nekaterih drugih dinamičnih športih, na žalost ne gre brez poškodb. Nik je doslej utrpel že več večjih in manjših poškodb. V Amalu je v boju na ledu, v žaru igre, ostal s polomljenimi zobmi. S pomočjo posredovanja staršev Zorana Cvijanovića (tehnični članske ekipe v Amals SK) mu je zobozdravnik popravil zobe. Ker jih je pozneje spet polomil, so mu jih ponovno popravili in dali pri zobotehniku narediti poseben silikonski ščitnik, saj dokler se bo aktivno ukvarjal z hokejem nima smisla fiksno popraviti zob. Sicer pa je bil na tekmi poškodovan tudi že prej, ko je dobil udarec s komolcem med čelado in zgornjim ščitnikom v vrat (poškodovana vretenca). Poškodbo je staknil tudi letos februarja na tekmi v Malungu, ko si je poškodoval kolenske vezi.
»Nikova ljubezen do hokeja je močnejša od poškodb in bolečin, zato nadaljuje s tekmovanji. Ker je še zelo mlad, ga v člansko hokejsko reprezentanco verjetno še ne bodo kmalu potegnili, čeprav ima te ambicije. Seveda je to najbolj odvisno od samega trenerja. Slovenska reprezentanca se v tem času pripravlja na olimpijske igre,« je dejala Renata.
Sicer pa Nika starši velikokrat spremljajo na športnih tekmovanjih doma in na tujem. Renata je na hokejskih tekmah prava strastna navijačica in je ni moč preslišati.
Izkušnja s tekme na Bledu je bila nekaj posebnega
»Poleg tega, da je Nik igral za slovensko reprezentanco do 18. leta in pozneje do 20. leta, sem bila zelo počaščena, Nik pa še bolj, ko je selektor Nik Zupančič lani poklical Nika in ga uvrstil v slovensko hokejsko reprezentanco. Ta je aprila 2016 na Bledu premagala Hrvaško reprezentanco z 9:1. Nik je prišel na trening, odigral člansko tekmo proti Hrvatom, pa še gol jim je dal. Vse po načelu: prišel, videl in zmagal! In to kot mlajši igralec v naši članski reprezentanci. Ta izkušnja je bila nekaj posebnega,« je povedala Renata.
Poleg tega je bil Nik zelo uspešen tudi na Švedskem, saj je v J18 Elit odigral 33 tekem in je dosegel 20 točk, za članske ekipe divizije 2 je odigral 102 tekmi in je zbral 64 golov in prav toliko podaj. Tako, da je v sezoni 2016/17 bil eden izmed boljših strelcev švedske lige. V letošnji sezoni je prestopil stopničko višje v divizijo 1 in tudi tukaj pričel počasi nabirati točke.
In s čim se Renata ukvarja v prostem času? Z možem sta ljubitelja potovanj z motorjem in dosti potujeta po Sloveniji, Avstriji, Italiji in drugod. Kot pravi, je tovrstna rekreacija predvsem za dušo in telo, da se sprostiš od rednih obveznostih. Doma v Razvanju pod Pohorjem imajo v hiši in izven nje, ter v vinogradu dela več kot dovolj, poskrbeti pa morajo tudi za psa. Dolgčas jim zagotovo ni.