Po besedah urednika Aleksandra Pišlarja je nova knjiga Miša Alkalaja Zelene laži nadaljevanje knjige Podnebna prevara (dostopni tudi na spletu: www.podnebna-prevara.si/), ki je izšla pred dvema letoma. V knjigi s podnaslovom Koliko nas stanejo zavajanja ekologov in kvazi znanstvenikov? avtor razkriva zavajanja okoljevarstvenikov na primerih akcij Greenpeacea, WWF in še mnogih organizacij, ki nas strašijo z ozonsko luknjo, gensko spremenjenimi rastlinami, pred uporabo škropiva DDT, azbesta itd. Mediji in politiki v veliki večini podpirajo ta opozorila in to kljub temu, da so jih znanstvene raziskave odločno ovrgle. Tako so nam pod vplivom teorije o tem, da se zemeljsko ozračje ogreva zaradi človeških izpustov CO2, ki jo je Alkalaj ovrgel v knjigi Podnebna prevara, že nakopali vrsto stroškov, zakonskih obveznosti in omejitev, ki nič ne prispevajo k izboljšanju okolja ali človeškega življenja.
V knjigi Podnebna prevara avtor trdi in dokazuje, da teorija o antropogenem ogrevanju dejansko nima niti znanstvene osnove niti potrditve v resničnem obnašanju podnebja, saj se ozračje že od leta 1998 ne ogreva več, čeprav izpusti ogljikovega dioksida še vedno naraščajo. Alkalaj navaja, da so bile trditve o ogrevanju ozračja v 20. stoletju pretirane ter utemeljene s prikrojenimi podatki. Človeštvo je namreč v preteklosti, že precej pred industrijsko dobo, doživelo mnogo toplejša obdobja, na primer srednjeveško, rimsko, minojsko idr. obdobja, ki jih ni bilo mogoče pripisati nenaravnim izpustom.
V knjigi Zelene laži pa se avtor loteva poklicnih okoljevarstvenikov, ki na osnovi znanstveno povsem neutemeljenih groženj, vodijo medijske kampanje, s katerimi smo si nakopali vrsto stroškov, zakonskih obveznosti in omejitev, ki prav nič ne prispevajo k izboljšanju okolja ali človeškega življenja. Pogosto potem te trditve v predvolilnih obljubah ter pri oblikovanju zakonov, upoštevajo tudi politiki, kar ima za posledico uspeh množice poklicnih okoljevarstvenih organizacij. Vse te pa avtor šteje k nekakšnim prerokom nelogičnih verovanj, ki so v zgodovini človeštva vedno sovpadali s propadom velikih civilizacij.
Ali je uspešno delovanje sodobnih prerokov katastrof poklicnih okoljevarstvenikov iracionalnost naše dobe? Ali so politični uspehi Greenpeacea, WWF in še mnogih organizacij s podobnim poslovnim načrtom ter nesmiselne obveznosti, ki nam jih vsiljujejo, indikator propadanja naše civilizacije? – se sprašuje avtor v predgovoru. (vh)