V njem ugotavlja, da so vlaganja Slovenije v zeleni prehod premajhna. Slovenija je v preteklih letih naredila določen napredek le pri rabi energije, saj se je zaostanek za povprečjem EU v energetski produktivnosti gospodarstva leta 2021 zmanjšal na osem odstotkov. Zaostanka glede emisijske in snovne produktivnosti pa se že daljše obdobje ohranjata na okoli desetih odstotkih. Še bistveno manj uspešna je pri obnovljivih virih energije (OVE), saj se je njihov delež v skupni rabi energije po letu 2005 povečal najmanj med vsemi članicami EU, cilj za leto 2020 pa ni bil dosežen.
UMAR ugotavlja, da o delež rabe OVE brez korenitejših sprememb v nekaj letih zaostal za povprečjem EU in zastavljenimi cilji, saj se je raba OVE po letu 2005 povečala najmanj med članicami EU. V letu 2021 se je delež OVE v končni rabi energije povečal za 0,5-odstotne točke na 24,6 odstotka. Ker je to drugo leto zapored pomenilo nedoseganje obvezujočega cilja 25 odstotkov, je bilo treba manjkajoči delež ponovno zagotoviti s statističnim prenosom iz druge članice EU, ki je svoje cilje presegla. V obdobju 2005–2021 se je delež povečal za pet odstotnih točk, v povprečju EU pa za 12-odstotnih točk. Potem ko je v obdobju 2013–2015 presegal 22 odstotkov, je do leta 2019 ostal na podobni ravni in se v prvem letu epidemije povečal na okoli 24 odstotkov, kar pa je bilo povezano z manjšo rabo tekočih goriv v epidemiji in ne z večjo rabo OVE. V Sloveniji močno prevladuje raba klasičnih OVE, to je lesa in hidroenergije, delež rabe drugih OVE pa je med vsemi članicami EU najnižji. Vetrna energija je v Sloveniji skoraj neizkoriščena, medtem, ko v povprečju EU pomeni že skoraj 16 odstotkov celotne rabe OVE in presega rabo hidroenergije. Po letu 2009 sta k rasti rabe OVE največ prispevali večja raba sončne energije in izkoriščanje energije okolice s toplotnimi črpalkami (delež v letu 2021 je bil pri vsaki okoli pet odstotkov). V sektorju električne energije se je delež OVE po letu 2005 povečal za šest-odstotnih točk, na 35 odstotkov (v EU za 21-odstotnih točk na 38 odstotkov) in v sektorju ogrevanja in hlajenja za devet-odstotnih točk, na prav tako 35 odstotkov (v EU za 11-odstotnih točk, na 23 odstotkov). Ta delež je razmeroma visok zaradi velike rabe lesa, ki je v letu 2021 tudi k dvigu skupnega deleža OVE prispeval največ. V sektorju prometa se je v tem obdobju povečal za deset-odstotnih točk, na 11 odstotkov, tako da je bil cilj (deset odstotni delež) presežen (v EU za sedem-odstotnih točk, na devet odstotkov). Za pospešitev rabe OVE v smeri cilja Slovenije je nujen takojšen premik k zelenim energetskim naložbam. Ob ugodnih naravnih razmerah, kot so velika vodnatost in vetrovnost, je treba razvojni zaostanek nadoknaditi in poiskati sprejemljive rešitve pri prednostnem umeščanju posameznih energetskih objektov v prostor.
Podpore za OVE so se zlasti zaradi visokih tržnih cen elektrike in nižje proizvodnje hidroelektrarn v letu 2022 znižale. Skupne podpore so obsegale okoli 73 milijonov evrov in so bile medletno nižje za 30 odstotkov. Sončnim elektrarnam je bilo namenjenih 73 odstotkov skupnih podpor, elektrarnam na biomaso 12 odstotkov, bioplinskim elektrarnam sedem odstotkov in prav toliko še vsem ostalim. Znesek podpore na enoto proizvodnje je pri sončnih elektrarnah še vedno več kot dvakrat višji kot pri ostalih.
K skupnemu zvišanju rabe energije največ prispeval promet
Poročilo kaže, da se je primarna raba energije, zlasti zaradi rabe v prometu, med epidemijo močno zmanjšala, v letu 2021 pa povečala. Po znižanju ob manjši gospodarski aktivnosti v obdobju 2009–2013, spremembah v termoenergetiki in v nekaterih letih manjše potrebe po ogrevanju, pa so na gibanja v zadnjih nekaj letih poleg naraščajoče rabe v prometu vplivali tudi drugi dejavniki. Med njimi so letna nihanja vodostajev rek in redni letni remonti jedrske elektrarne. Raba energije se je ponovno znižala ob umirjanju gospodarske rasti v letu 2019, še bolj pa ob zajezitvenih ukrepih v epidemiji leta 2020. V tem letu se je z znižanjem rabe v prometu (za 18 odstotkov) skupna raba znižala za okoli šest odstotkov. Gibanja energetske učinkovitosti so bila tudi zaradi zmanjšane aktivnosti v krizah (ekonomski in finančni v letu 2009 ter epidemije v letu 2020) ugodna, cilja zmanjšanja primarne in končne rabe energije iz strategije Evropa 2020 pa lažje dosegljiva. Z umirjanjem epidemije in ukinjanjem omejevalnih ukrepov se je v letu 2021 raba energije v prometu močno povečala (za 14 odstotkov) in tako najbolj prispevala k dvigu skupne rabe energije za več kot tri odstotke. UMAR ocenjuje, da se raba energije v letu 2022, ob nekoliko spremenjeni strukturi (večji rabi tekočih goriv in lesa ter manjši rabi hidroenergije, premoga in plina) ni dosti spremenila.
Zaostanek energetske produktivnosti za povprečno v EU se je zmanjšal na manj kot desetino. Rast energetske produktivnosti, ki je razmerje med ustvarjenim BDP in celotno rabo energije, je zastala le v prvih letih gospodarske in finančne krize, tako da je bila leta 2011 za petino nižja kot v povprečju EU. Od takrat je večinoma naraščala hitreje kot v EU, tako da se je zaostanek Slovenije manjšal, še posebej v letu 2021, ko je bila rast BDP višja, rast rabe energije pa za kar polovico nižja kot v EU. V tem letu je zaostanek znašal okoli osem odstotkov, kar je najmanj po letu 1995, odkar so razpoložljivi podatki. UMAR predvideva, da se je energetska produktivnost izboljšala tudi v letu 2022, z višjo rastjo BDP kot rabe energije.
Tudi končna raba energije se je od leta 2005 zniževala podobno kot v EU. Končna raba se je znižala zlasti po letu 2008, po letu 2014 pa zvišala. V industriji se je znižala predvsem zaradi posodobitve proizvodnje aluminija, v zadnjih letih pa se je ob konjunkturi znova krepila. Raba energije v gospodinjstvih se je znižala zaradi toplejših zim, energetske sanacije stavb, uporabe delilnikov toplote in sodobnejših ogrevalnih naprav. Raba v prometu pa je zaradi povečanega tranzita po širitvah EU porasla, ob nihanjih ostala visoka in v letu 2021 največ prispevala k skupnemu zvišanju rabe energije.
Zaradi prometa, ki ima velik vpliv na okolje, ki se je po krizi zaradi epidemije ponovno povečal, dolgoročne trajnostne rešitve postajajo vse večja nujnost. Ker je ključno doseči trajnostno, pametno in odporno mobilnost, bo bistveno več pozornosti treba usmeriti na izvajanje ukrepov za zmanjšanje izpustov pri vseh načinih prevozov.
Poročilo ugotavlja tudi, da se je energetska revščina v obdobju 2014–2021 zmanjšala za tretjino, leta 2022 (na dohodkih iz leta 2021) pa je nekoliko porasla. Energetsko revna so gospodinjstva pod pragom tveganja revščine, ki obenem ali zamujajo s plačili stanovanjskih stroškov in energetskih storitev, ali si ne morejo zagotoviti primerno ogrevanega stanovanja, ali živijo v neustreznih bivanjskih razmerah. Po letu 2014 se je delež energetsko revnih gospodinjstev postopoma, a vztrajno zmanjševal zaradi izboljšanja vseh dejavnikov, ki vplivajo na energetsko revščino. Najnižji je bil leta 2021 (6,5 odstotka), leta 2022 pa je medletno porasel na 7,2 odstotka, saj sta se povečala delež gospodinjstev pod pragom tveganja revščine in delež gospodinjstev, ki si finančno niso bila zmožna zagotoviti primerno ogrevanega stanovanja.
Prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo bi Slovenija morala pospešiti z odločnejšimi premiki v povečevanje pridobivanja energije iz OVE, predvsem s prednostnim umeščanjem potrebnih projektov v prostor. To bo ob izzivih, povezanih z novimi geostrateškimi razmerami v svetu in nujnostjo učinkovitejše rabe energije, prispevalo tudi k večji odpornosti energetskega sistema in zmanjšanju energetske odvisnosti. Slovenija bi morala spodbujati trajnostno, pametno in odporno mobilnosti, predvsem z ukrepi za zmanjšanje emisij pri vseh načinih prevozov ter s posodobitvijo in razširitvijo potrebne infrastrukture. Prav tako bi prehod v nizkoogljično in krožno gospodarstvo pospešila z uvajanjem novih nizkoogljičnih krožnih poslovnih modelov, vključno z učinkovitejšim ravnanjem z odpadki, kar bo zmanjšalo vplive na okolje in rabo v naravi omejenih primarnih surovin ter s ciljno usmerjenimi spremembami na področju razvijanja in rabe novih znanj, inovacij in trajnostnih naložb v čiste tehnologije.