Branko Sevčnikar
Je dolgoletni aktivni član najožjega vodstva sindikata dejavnosti energetike Slovenije, sodeluje tudi v različnih mednarodnih energetskih organizacijah, tako da je dober poznavalec razmer v evropski energetiki.
»Ni mogoče spregledati, da se evropski trg električne energije uveljavlja predvsem z državnimi oziroma naddržavnimi direktivami. Če bi bil koristen, bi nastal spontano.«
Proizvodnja in poraba električne energije sta krajevno ločeni. Porabniki ne morejo elektrike kupovati tako kot večino drugih dobrin, tj. brez prenosa oziroma napeljave, ki vodi od proizvajalca do potrošnika. Povezanost med proizvodnjo, prenosom in prodajo je tako povsem naravna ureditev in edino takšna zagotavlja tudi poceni in dolgoročno zanesljivo oskrbo, zahteve po ločevanju pa so zato ekonomsko zgrešene. Pri tem dejstvo, da ločenost zahtevajo evropske direktive, nesmiselne ureditve ne spreminja v smiselno, kar potrjujejo tudi znane negativne kalifornijske izkušnje pri ločevanju proizvodnje, prenosa in prodaje električne energije.
Liberalizacija trga električne energije, ki jo s prevzemom sicer nedavno propadlih idej neoliberalizma uveljavlja evropska komisija, gotovo ni pripeljala do pričakovane pocenitve, ki naj bi jo povzročila konkurenca na vseevropskem trgu. Ravno nasprotno – v večini držav se je elektrika dražila hitreje kot druge dobrine, kar velja tako za obdobje med letom 2000 in 2008 kakor tudi za obdobje potem. Po meni dostopnih podatkih se je v omenjenih obdobjih električna energija najbolj podražila na Švedskem (60%), v Veliki Britaniji (50%), v Nemčiji (30%) in na Finskem (30%), pocenila se je samo v Franciji, kjer pa je edini ponudnik električne energije državni EDF.
Gotovo ni mogoče trditi, da so podražitve elektrike v večini držav EU zgolj posledica liberalizacije trga, mogoče pa je trditi, da liberalizacija ni prinesla njene pocenitve. Prav tako, kot tudi, da je gibanje cen električne energije v posamezni državi bolj rezultat ekonomsko-političnih ukrepov posameznih držav, kot pa delovanja trga. Očitno je, da zagotovitev najnižje cene, splošne dostopnosti in zanesljivosti oskrbe z električno energijo omogoča ravno povezanost proizvodnje, prenosa ter prodaje, vendar velja to dejstvo za nesprejemljivo oziroma netržno.
Slovenija je z namenom, da bi ustvarila konkurenčen trg električne energije in da bi uveljavila direktive EU, med prvimi začela ločevati proizvodnjo elektrike od prenosa in prenos od prodaje. Država je ustanovila več družb, ki so v njeni popolni ali večinski lasti, in te naj bi se igrale tržne zakonitosti.
Na drugi strani pa je skoraj že vsa EU v zaščito svojega trga z električno energijo uvedla razne ukrepe za zagotovitev stabilnosti delovanja sistema. V Sloveniji pa odgovorni kljub pozivom SDE Slovenije doslej še niso sprejeli potrebnih zakonskih osnov, da bi lahko takšne ukrepe začeli izvajati tudi pri nas.
Zato sem mnenja, da dosedanje in napovedane reorganizacije, ki bi sicer po teoriji morale voditi v nižje končne cene električne energije, niso in ne bodo dosegle svojega namena. Še več, prepričan sem, da bodo rezultat tako ustvarjenega trga višje cene, oskrba z električno energijo pa manj zanesljiva.