Na mednarodni spletni konferenci z naslovom Konec premoga: podnebna kriza, politike in gospodarska gibanja v EU, ki jo je pripravila nevladna organizacija Greenpeace v Sloveniji, so strokovnjaki spregovorili o globalnem napredku pri doseganju zastavljenih ciljev pariškega podnebnega sporazuma, predstavljeni pa so bili tudi primeri dobrih praks iz Danske in Portugalske. Kot je uvodoma opozoril Gaurav Ganti iz organizacije Climate Analytics, z doslej doseženim ne moremo biti zadovoljni, saj zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov poteka prepočasi in je precej oddaljeno od zavez, ki so jih države dale s podpisom Pariškega sporazuma in so minimum, da preprečimo podnebno katastrofo.
Kot je dejal, izračuni tudi kažejo, da gre za bistveno razliko glede negativnih posledic za globalno gospodarstvo v primerjavi z dvigom temperature za 1,5 stopinje Celzija ali 2 stopinji Celzija, pri čemer pa se bomo morali za dosego zastavljenih ciljev še krepko potruditi. Po njegovih besedah sicer obstaja več scenarijev in možnosti, kako priti do želenega razogljičenja družbe, je pa večina teh vezana na razvoj novih tehnologij. Zato se zdi kot eden najučinkovitejših ukrepov opuščanje uporabe premoga, ki pa bi moralo potekati bistveno hitreje od dosedanjega. Po izračunih bi tako morali uporabo premoga na globalni ravni do že leta 2030 zmanjšati za 80 odstotkov in jo do leta 2040 povsem opustiti ali drugače 36-odstotni delež premoga pri proizvodnji električne energije do leta 2030 zmanjšati na 6 odstotkov, kar bo od vseh držav terjalo velike napore. Poleg tega ne bi smeli več postaviti nobene termoelektrarne na premog in tudi ne podaljševati načrtovano obratovalno dobo obstoječim.
Ob tem je opozoril, da trenutne energetske strategije v veliko državah ne sledijo zavezam iz Pariškega podnebnega sporazuma, čeprav je po zaslugi hitrega zniževanja cen obnovljivim virom zaznati tudi določene premike. Po njegovem mnenju tudi glavnina odgovornosti za velike spremembe na področju energetike odpade na najbolj razvite države, ki imajo na voljo tudi največ sredstev in znanja za nujen preobrat.
Da je energetski sektor pred velikimi spremembami, je v svoji predstavitvi poudaril tudi Charles Moore iz družbe Ember, ki je izpostavil vrsto zanimivih podatkov iz analize poslanih energetsko podnebnih načrtov evropskih držav. Ob tem je opozoril, da ugotovitve govorijo o ambicijah posameznih držav in ne tudi o dejanskih politikah, ki naj bi pripomogle k uresničitve teh ambicij ter na dejstvo, da so bili omenjeni načrti evropski komisiji poslani pred zaostritvijo oziroma sklepom o najmanj 55-odstotnem zmanjšanju toplogrednih plinov do leta 2030 glede na raven 1990, kar pomeni, da jih morajo države članice do leta 2023 še ustrezno dopolniti in si zastaviti še ambicioznejše cilje. Po njegovih besedah, je analiza izpostavila nekaj ključnih dejstev, in sicer, da naj bi se glede na načrte držav delež obnovljivih virov energije do leta 2030 podvojil (iz 32 odstotkov v letu 2018 na 60 odstotkov v letu 2030), da naj bi se delež vetrne in sončne energije znotraj tega povečal iz 15 na 40 odstotkov ter količina izpustov CO2 iz 300 g na KWh na 150 g na KWh. Analiza je tudi pokazala, da so razlike med državami glede načrtovanega deleža sončne in vetrne energije gromozanske, pri čemer so na vrhu lestvice Nizozemska, Španija in Danska z več kot 60-odstotnim (Nizozemska) oziroma vsaj polovičnim deležem (ostali dve državi), povsem pri dnu pa poleg Češke, Slovaške in Bolgarije, žal tudi Slovenija (manj kot desetodstotni delež). Pomenljiva je tudi ugotovitev, da bi morali na ravni EU delež sončne in vetrne energije do leta 2030, če želimo doseči zastavljene cilje, vsaj potrojiti in letni prirastek iz 51 TWh v minulem letu do konca desetletja povečevati za najmanj 93 do 100 TWh na leto.
Ti dve tehnologiji naj bi bili tudi nosilec energetskih sprememb, delež jedrske energije, ki sicer sodi med nizkoogljične vire, pa naj bi se sorazmerno v večini jedrskih držav zmanjševal. Tako naj bi se v povprečju v primerjavi z letom 2018 do leta 2030 zmanjšal za 19 odstotkov, od tega najbolj v Nemčiji za kar 76 odstotkov in Franciji za 43 odstotkov, čeprav nekaj evropskih držav napoveduje tudi povečanje oziroma odprtje novih jedrskih elektrarn. Kort rečeno, države pri doseganju zastavljenih ciljev še največ stavijo na opuščanje premoga, pri čemer naj bi za dosego 55-odstotnega zmanjšanja emisij do leta 2030 morali proizvodnjo iz termoelektrarn na premog zmanjšati za najmanj 85 odstotkov, glede na cilje iz Pariškega sporazuma pa jo celo povsem opustiti. Podobno strategijo napovedujejo tudi številke o predvidenih deležih posameznih vrst energije, saj naj bi bil delež premoga v EU v proizvodnem miksu v letu 2030 le še 8-odstoten, delež jedrske energije 17-odstoten, delež plina 19-odstoten, delež hidroenergije 12-odstoten in obnovljivih virov 43-odstoten.
In kako kaže na vseh teh primerjavah Sloveniji? Po besedah Moora, je Slovenija med državami z manj ambicioznimi načrti, saj izračuni kažejo, da bodo imele Poljska, Češka, Bolgarija in Slovenija leta 2030 največji delež premoga v svojem oskrbovalni mešanici, čeprav naj bi bila Slovenija glede celotne rabe fosilnih goriv zaradi manjše naslonitve na zemeljski plin v evropskem povprečju. Pri intenzivnosti izpustov toplogrednih plinov bo nad evropskim povprečjem in bo leta 2030 v družbi s Poljsko, Češko, Bolgarijo in Nemčijo med državami z najbolj »umazano« strukturo proizvodnih virov energije, saj so načrti glede povečevanja deleža obnovljivih virov v naslednjem desetletju skromni, delež premoga pri proizvodnji električne energije v naslednjem desetletju pa bistveno nad evropskim povprečjem.