Ob svetovnem dnevu voda, 22. marcu, so iz Dravskih elektrarn Maribor in Soških elektrarn Nova gorica izpostavili nekaj pomembnih dejstev. Iz Dravskih elektrarn so sporočili, da je svetovni dan vode vsako leto priložnost za razmislek o različnih aktualnih temah, povezanih s to, za človeka eno ključnih dobrin. V družbi Dravske elektrarne Maribor že dobro stoletje sobivajo z reko Dravo in koristijo njene danosti za proizvodnjo električne energije. Primerna vodnatost reke in ustrezna pripravljenost proizvodnih objektov tako omogočata, da njihova proizvodnja v povprečju zadosti približno četrtini letnih potreb Slovenije po električni energiji. Kot pravijo, je gledano širše, reka Drava energetsko izkoriščena, kar pomeni, da dodatnih objektov, ki bi omogočali proizvodnjo električne energije iz stanovitnega vodnega vira, na njej ni mogoče zgraditi (načrtuje se le postavitev nekaj malih hidroelektrarn na njenih pritokih). Delno oziroma popolnoma neizkoriščeni pa (vsaj zaenkrat) ostajata dve, prav tako primerno vodnati reki, Sava in Mura. Ob tem izražajo zadovoljstvo, da je prišlo do podpisa koncesijske pogodbe za gradnjo hidroelektrarn na srednji Savi in vzpodbudne besed pristojnih organov, ki nakazujejo preboj pri zagotavljanju do okolja prijazne, obnovljive električne energije za gospodarstvo in gospodinjstva. Potrebe gospodarstva in gospodinjstev po električni energiji bodo namreč ob prehodu v nizkoogljično družbo vedno večje, zato je po prepričanju Dravskih elektrarn dolžnost države, da spodbuja gradnjo energetskih objektov, ki lahko koristijo domače danosti. Ob tem poudarjajo, da je tudi zmotno prepričanje, da bomo električno energijo, v kolikor je ne bomo v zadostni meri proizvedli doma, kupovali v tujini po cenah, ki smo jih navajeni. Te bodo namreč bistveno višje, kar se ne bo poznalo le na položnicah posameznikov, temveč bodo hkrati zaradi nekonkurenčnosti zavirale razvoj gospodarstva. V Dravskih elektrarnah ob tem poudarjajo, da hidroenergetski objekti današnjega časa niso več megalomanske stavbe, ki posežejo v okolje in spremenijo veduto reke. Danes so hidroelektrarne večnamenski objekti – kot je mogoče lepo videti na spodnji Savi – ki uredijo marsikatero nevšečnost obrečnega prebivalstva. Ob izgradnji se uredi lokalna infrastruktura, turistično-rekreativne in športne površine, poskrbi se za prehode vodnih organizmov ter primerno nadomesti, zaradi gradnje odstranjeno, rastlinje. Multiplikativne učinke bodo imele tudi zgrajene hidroelektrarne na srednji Savi in imele bi jih tudi hidroelektrarne na reki Muri.
Zavedati je se treba, pravijo v Dravskih elektraranah, da energetiki niso ljudje iz drugega planeta, ampak državljani te države, ki jim je mar za okolje in naravo. Mar pa jim je tudi to, kako v Sloveniji zadržati vodo, ki bo omogočala namakanje kmetijskih površin, kako dvigniti podtalnico, ki bo vir namakalnih sistemov, kako urediti protipoplavne zaščite, kako revitalizirati degradirana območja, kako oživiti obrečne površine in podobno. In odgovore na ta vprašanja bo slej kot prej treba najti. Zajezitve rek so primerna rešitev za večino teh »znank«, proizvodnja električne energije pa ob tem le ena v vrsti prispevkov za družbo in okolje. Vsak objekt, od pasje ute do industrijskega objekta ima vpliv na okolje in ga spremeni, a stroka zna danes spremembe in vplive, ki jih prinesejo hidroelektrarne, z odgovornimi ukrepi izničiti oziroma nadomestiti na način, ki je sprejemljiv za vse, nemalokrat pa celo nadgradi kakovost življenja in bivanja.
Življenje ob Dravi in Soči zaradi zgrajenih hidroelektrarn ni izumrlo, prej nasprotno, razširilo se je. V in ob reki Dravo so se, tudi zaradi primernega upravljanja z brežinami in zgrajenimi gnezditvenimi otoki, vrnile nekatere vrste ptic in druge živali. Nabrežja so urejena, a hkrati živahna, polna sprehajalcev, na posameznih delih reke pa je mogoče srečati veslače, kanuiste in kajakaše. Elektroenergetske družbe se zavedamo, pravijo v Dravskih elektrarnah, da smo v okoljih, v katerih delujemo gost, zato skrbimo, da tako naravi kot družbi vračamo na načine in v oblikah, ki so najširše koristni.
Lanski primer pomanjkanja zaščitne opreme ob začetku korona krize ja jasen pokazatelj, izpostavljajo v Dravskih elektrarnah, da v kritičnih razmerah vsaka država najprej poskrbi zase. In signal za nas je, da moramo narediti enako. Vodi, ki vstopi v Slovenijo, ne smemo dovoliti, da neizkoriščena odbrzi naprej. Treba jo je izkoristiti za vse prej naštete vsebine, tako za nas, kot za prihodnje rodove. In ja, tudi za proizvodnjo električne energije.
Družba SENG je zavezana trajnostnemu in sonaravnemu razvoju
Iz Soških elektrarn Nova Gorica pa so sporočili, da je voda ena najpomembnejših strateških surovin prihodnosti, zato je gospodarjenje z njo rezultat širšega konsenza. Ohranjanje naravnega ravnovesja s premišljenim načrtovanjem posegov v okolje, skrbno vzdrževanje proizvodnih in drugih infrastrukturnih objektov, omogočanje njihove večnamenske izrabe in zgledno vključevanje v družbeno življenje uvrščajo družbo Soške elektrarne Nova Gorica med družbeno najbolj odgovorna podjetja v državi. Vse to osvetljuje vlogo hidroelektrarn na reki Soči z njenimi pritoki kot pomemben del infrastrukture in hkrati tesno vpetost družbe SENG v lokalno okolje za dobrobit prebivalcev krajev ob Soči in širše.
V SENG ob tem poudarjajo, da je za razvoj rabe vodnih virov, razvoj Posočja in razvoj družbe SENG nedvomno treba dopustiti preverjanje možnosti za večnamensko izrabo povodja Soče. Hidroelektrarne so namreč veliko več kot le proizvodni objekti - so hranilniki vode v sušnih obdobjih in zadrževalniki ob poplavah. Hkrati pa vsak objekt po svoje prispeva kamenček k razvoju infrastrukture na številnih področjih. Akumulacije hidroelektrarn so tako hkrati zajetja za pitno vodo, ribogojnice in turistično rekreacijske površine.
V SENG ob tem izpostavljajo, da je njihovo vodilo pri upravljanju s hidroelektrarnami njihova večnamenska izraba. Že ob načrtovanju vsake hidroelektrarne se zato preučijo možnosti sodelovanja z občinami, lokalnimi turističnimi društvi, ribiškimi družinami in muzeji, da bi pridobivanje električne energije nadgradili z rešitvami, ki nudijo lokalni skupnosti dodatne koristi. Predanost večnamenskosti izrabe hidroelektrarn se kaže v tesnem sodelovanju z lokalno skupnostjo pri skrbi za poplavno varnost in odstranjevanju naplavin, gradnji lokalnih cest in čistilnih naprav, ribogojnic, pri urejanju turističnih in rekreacijskih površin ter pri ohranjanju kulturne dediščine.
Pitna voda postaja ena najpomembnejših strateških surovin in akumulacije so lahko ne nazadnje zbiralniki pitne vode. Tako na primer akumulacija za HE Solkan sobiva z najpomembnejšim virom pitne vode za Goriško območje. Izgradnja HE Solkan je bila povod za rekonstrukcijo črpališča in vodarne Mrzlek, ki s pitno vodo oskrbuje kar 37 tisoč prebivalcev iz občin Nova Gorica, Šempeter-Vrtojba, Miren-Kostanjevica, Brda, Renče-Vogrsko in še 15 tisoč ljudi onstran državne meje, v italijanski Gorici. HE Zadlaščica iz leta 1989 je lep primer umeščanja gospodarskega objekta v občutljiv naravni prostor Triglavskega narodnega parka. Hkrati je tudi večnamenski objekt, saj zagotavlja pitno vodo za širše območje Tolmina in Mosta na Soči. Na Tolminki delujeta v sožitju mala hidroelektrarna Tolmin in ribogojnica. Pokriti bazeni ribogojnice so namenjeni vzreji lipana, ki ga ob soški postrvi ribiška družina Tolmin vlaga v vodotoke Posočja.
Kot pravijo v Soških elektrarnah, so moč vode s pridom izkoriščali že naši predniki. Več stoletij je hidroenergija namesto človeka opravljala fizično delo. Uporabljala se je za pogon mlinov, žag, črpalk in drugih podobnih naprav. Konec 16. stoletja so pri Kobili zajezili reko Idrijco in zgradili prve rake - vodni kanal, ki je bil sprva speljan do središča mesta, danes poteka le še od jezu pri Kobili do Kamšti. Idrijske rake so bile sprva povsem lesene, po 170 letih pa so jih obzidali s kamnom in tako podobo so ohranile do današnjih dni. Vodni tok iz rak je stoletja poganjal rudniške naprave, ki so črpale jamsko vodo in dvigovale rudo. Leta 1977 so Soške elektrarne od Rudnika živega srebra Idrija prevzele v upravljanje t.i. idrijske rudniške elektrarne, med njimi tudi malo HE Mesto, skupaj z vso obstoječo infrastrukturo, tudi z rakami, ki so danes dovodni kanal mHE Mesto.
Tudi Kanomeljske klavže so zgleden primer večnamenskosti energetskega objekta. Zgrajene so bile pod vladavino Napoleona I. leta 1813 na vodotoku Klavžarica in so služile transportu lesa v dolino. Za potrebe idrijskega rudnika so obratovale do leta 1912. Leta 2005 jih je družba SENG sanirala v skladu z zakonom o varstvu kulturne dediščine in v sodelovanju z ministrstvom za kulturo in Mestnim muzejem Idrija. Za klavžami akumulirana voda sedaj služi za proizvodnjo elektrike v mali HE Klavžarica. V Idriji še vedno deluje tudi mHE Marof, ki je ena najzanimivejših rudniških elektrarn in izjemen primer ohranjanja tehnične in kulturne dediščine. Leta 1999 je mHE Marof prejela priznanje občine Idrija za najbolje urejen industrijski objekt.
V družbi SENG ob dnevu vode poudarjajo, da globoko spoštujejo vodne vire, ki so jim bili zaupani v upravljanje, hkrati pa se zavedajo svojega osnovnega poslanstva, to je kakovostna in nemotena dobava obnovljive električne energije, pri čemer tudi pri načrtovanju novih projektov ostaja njihovo temeljno vodilo skrb za ohranjanje vodnega bogastva. (bj)