Kot otrok je Janez Homovec z Rakeka pol leta preživel pri teti in stricu v Portorožu in takrat ga je morje povsem prevzelo. Posebej všeč so mu bile uniforme pomorščakov. Želel si je na ladjo tako kot njegov stric, ki je bil pri Splošni plovbi. Ni čudno torej, da se je odločil za srednjo Pomorsko šolo v Portorožu, oddelek za elektrotehniko. Štiri leta je preživel ob morju in prebival v internatu. Tudi nadaljevanje naj bi potekalo v tej smeri, saj je bil za oficirja potreben študij, ki pa se mu zaradi mladostne razigranosti in želje po potovanju, kot je povedal, ni posrečil.
Potem je opazil razpis za dispečerja v koordinacijsko distribucijskem centru vodenja Elektra Ljubljana in se prijavil. Dvanajst let je kot dokumentalist hodil po poslovnih enotah in opravljal vzdrževalna dela, v spominu ima risanje enopolne sheme 110 kV omrežja, oblikovanje biltena, zbiranje raznih podatkov idr. Po 12 letih je prevzel v nadzorništvo Cerknica, kjer je bil 4 leta. Tri leta je opravljal naloge koordinatorja za izgradnjo območja Notranjske. Po reorganizaciji je prevzel nadzorništvo v Logatcu, kjer je 12 let. Na Elektru Ljubljana je že 29 let.
Kaj so naloge vodje nadzorništva? S kakšnimi izzivi se srečujete pri svojem delu?
Vodja nadzorništva skrbi, da delo nemoteno poteka. Imamo letni plan, ki ga izpolnjujemo, potem pa pridejo še izredne, neplanirane razmere, okvare, tako kot so bile letos februarja. Največji izziv je, da imajo vsi elektriko, da imamo čim bolj urejeno nadzorništvo in da si sam zase zadovoljen.
Se je tempo dela v zadnjem desetletju kaj spremenil? Lahko primerjate sedanje čase s časi svojih začetkov?
Zdaj so stranke zahtevnejše, čeprav je tehnologija boljša. Vsi hočejo, da takoj odpravimo okvare. Tudi poraba se veča, odjemalcev je precej več. Današnjih časov ne moremo primerjati s prejšnjimi. Z manjšim številom ljudi moramo narediti več. Zahtevno je. Vedno se bojim, da se ne bo komu kaj zgodilo. Včasih je bilo manj težav. Zdaj so norme precej 'našponane', veliko opravijo stroji, zato so zahteve večje. Se pa norme tudi zmanjšujejo.
Kako je bilo pri odpravljanju posledic letošnjega žleda? Logatec je bil med najbolj prizadetimi območji.
Resnično stresno. Nikoli si ne bi mislil da je možno kaj takega. Od Logatca do RTP je bilo vse na tleh, vsi daljnovodi. Edina bilka je bil RTP Žiri in te povezave smo se lotili najprej. Veliko veselje je bilo, ko nam je uspelo spraviti elektriko iz Logatca do Žirov. Pa je bil žled v dveh valovih. Ko smo prišli že do Godoviča, se je spet vse podrlo in ponovno 4 dni ni bilo elektrike. Mi smo šli na žirovsko stran popravljat da smo povezali Logatec, vmes so zelo nedostopna območja, npr. Ivanja dolina, kjer je strmo in še borovci so tam. To je bilo najslabše, lomilo je in padalo, mi pa smo improvizirali. Na nas je bil velik pritisk, vsi niso razumeli, da se ne da vse naenkrat. Veliko ljudi je prišlo v nadzorništvo in nam jemalo čas. Morali smo se pogovarjati z njimi in biti prijazni.
Ste s to havarijo dobili kakšne izkušnje?
V pogovoru s skupinami smo spoznali, da je dobro, če se izmenjujemo, da vzdrževalci pridejo delat drugam. Gre za to, da ima vsak svoje navade, Z enote Ljubljana mesto so bili zadovoljni, ker so se pri nas naučili novih stvari, nam pa je bila dobrodošla njihova pomoč. Takih izmenjav bi moralo biti še več. Sicer pa nas je bilo res veliko, vseh skupaj z našimi sedmimi in vso vojsko – 250. Nekateri monterji so spali kar v službi.
Posvetiva se še vašemu hobiju, jamarstvu. Kaj vas je potegnilo v jame?
Družba. Na Rakeku sta bila zanimiva nogomet in jamarstvo. V času po srednji šoli smo ustanovili skupino in začeli obiskovati jame. Imeli smo ambicioznega predsednika, danes dela na inštitutu za krasoslovje, ki nas je vodil. Jame smo registrirali, ni šlo samo raziskovanje. Najprej smo opravili jamarski tečaj, saj ne smeš v jamo brez znanja. Potem smo začeli plezati, običajno si v paru. Pomembno je, da imaš soplezalca, ki mu lahko zaupaš.
Kako je s šolanjem, kakšna znanja so potrebna, koliko časa traja?
Šolanje od pripravnika do jamarja traja najmanj leto dni. Zdaj so izpiti še bolj zahtevni, tečajnike spremljajo inštruktorji, ki jih kontrolirajo. Predmetnik je pester, od morfologije, geologije, kartografije … itn. Znati moraš dobiti koordinate, napisati zapisnik, potegniti podatke iz karte, narediti opis, kako prideš v jamo, kaj si videl, zrisati tloris, naris, omeniti pomembne stvari, ki si jih opazil, precej je tega. Danes je z napravo gps precej lažje.
Kje vse ste že bili, v katerih jamah, na katerih celinah?
Kot mlad fant sem prečesal jame v okolici. Obdelovali smo svoje območje, npr. Snežnik. Raziskoval sem jame po vsej Sloveniji in kasneje tudi po tujini. Med klubi je obstajalo rivalstvo, kdo bo boljši. Mi smo enkrat celo dobili državno odlikovanje, ki nam ga je podelil takratni predsednik predsedstva Sinan Hasani. Pogosto smo delovali na območju nekdanje Jugoslavije, potem pa smo prerasli še te meje. Naneslo je, da smo dobili stik z Ukrajinci in tako smo vsake 2 leti izmenjali obiske. Tam je bilo zanimivo, ko je bila metrska plast vulkanskega prahu, pa v Turkmeniji, kjer je v jamah kamen za bižuterijo, tam smo bili tudi v puščavskih breznih. Imeli smo željo, da bi šli na raziskovanje jam na Bajsunu, kjer ni bil še nihče, pa nismo mogli zaradi vojne. V Uzbekistanu mi je bilo blazno všeč, tam je raj za jamarstvo, tam so nedotaknjene jame, nekatere so suhe, kjer smo našli ostanke čisto ohranjenega medveda. Povsem nedotaknjeno, kakšen užitek …, je pa zahtevno. V ZDA smo bili v jami Mamut Cave, to je najdaljša jama, tam smo odkrili dva nova rova in ju poimenovali, kolega je celo napisal knjigo o tem.
Koliko ste še aktivni? Še sodeluje pri delu društva?
Tako kot sem bil nekdaj, ne več, sem tudi že v letih. Imam pa željo povezati jame med Čehi 2 in Hudim Vršičem na globini 1700 metrov. Letos žal ni bilo vremenskih pogojev za raziskovanje. Kanin je zelo zahteven. Brezno je globoko 180 m, skozi ozko odprtino prideš v veliko jamo, kjer se spustiš dol, vmes pa se prepenjaš. To je kar hudo, saj vrv zelo niha. Dol je fantastično, nazaj pa žimariš, kar je zelo naporno. V šolanje nisem več vključen, kolega, s katerim sva plezala, pa je zdaj inštruktor. 30 let sem član Jamarskega kluba Rakek, vendar sodelujem le še občasno.
Kje ste dosegli osebni globinski rekord?
V jami Čehi 2, ki so jo raziskali Italijani. Naša skupina je prišla do globine 1248 m.
Je jamarstvo nevarna dejavnost? Ste imeli kako nesrečo?
Sčasoma res postaneš bolj previden. Včasih smo se pripenjali preko popkovine, ko smo bili mladi pa kar z rokami. Zdaj se raje dvakrat pripneš. Bil sem zraven, ko je v jami 2000 pri prepenjanju kolega padel 30 m globoko. Na srečo na kapnik, zdrsnil ob njem, potem pa padel na mehko med odpadke. Zlomil si je čeljust. A kaj takega se redko zgodi. Enkrat sem reševal dekle, ki se je utopila v Planinski jami. Ni bilo prijetno, ko so ostala dekleta doživela šok. Punce so bile zelo prestrašene.
Jamarstvo verjetno ni za klavstrofobične?
To pa ne, imam izkušnje. V Čehi 2 je tako ozka odprtina, prelom, ko ne verjameš, da boš sploh prišel skozi. Pa se vseeno zbašeš, ampak tega ne pozabiš nikoli. V Ukrajini je kolega dobil klavstrofobičen napad. Celo uro smo čakali da se umiri. Zagrabilo ga je in nič nismo mogli, ne naprej, ne nazaj. Potem je z jamarstvom nehal.
V čem je čar jamarstva? Raziskovanje, odkrivanje novega, kaj še?
Da vidiš nekaj neznanega, da si prvi, to je velik magnet. Ko to vidiš, je res enkratno. Kdor ne gre v podzemlje, ne more verjeti, kaj vse se da videti. Z leti te še bolj potegne, ko se srečaš z drugimi in z njimi izmenjaš izkušnje, si tako širiš obzorja. Dobili smo celo vrsto prijateljev, Italijanov, Ukrajincev. Ko so Američani videli, kako smo hitri, ko smo v ZDA merili vodno jamo, so nas vabili, da jim pomagamo.
Vam jamarstvo lahko kako pomaga pri delu v službi?
V jami ne smeš narediti napake in tudi pri delu z elektriko je tako. Povezani smo v skupini in se moramo razumeti. Tako veš, da moraš kdaj popustiti, to je pozitivno. Vzporednice torej so.
Vladimir Habjan