Ozreti se moramo dlje v prihodnost

Danijel Levičar je mesto v. d. generalnega direktorja direktorata za energijo na Ministrstvu za infrastrukturo in prostor prevzel pred tremi meseci in pol. Prihaja iz elektrogospodarstva, zato mu aktualni problemi slovenske energetike niso tuji. To je velika prednost, ki mu je omogočila, da se je s svojimi sodelavci že lotil zahtevnega dela, ki bo voz slovenske energetike v prihodnosti zapeljal v pravo smer.

Katere so bile vaše prednostne naloge po prevzemu funkcije in kaj še čaka direktorat v prihodnje?

Na strateškem nivoju sta moji prioriteti dve. Prva je nov energetski zakon. Ta bo pripravil teren za drugo prioriteto, pripravo Nacionalnega energetskega programa oziroma po novem Energetskega koncepta Slovenije. Nacionalni energetski program namreč do sedaj ni zaživel in po mojem mnenju v obliki, v kateri je bil načrtovan, niti ni imel možnosti. Bil je preobsežen, preveč podroben, da bi se v petih razdelanih opcijah prepoznali vsi. Z novim energetskim zakonom uvajamo nov način strateškega razmišljanja in sicer na krovno raven postavljamo Energetski koncept Slovenije, ki bo na konceptualni ravni podal osnove za razvoj slovenske energetike in se ne bo spuščal v podrobnosti. Nižji akt, kot bo po novem Državni razvojni energetski načrt, pa se bo spuščal v posamezne projekte in bo bolj konkretno določal prioritete. Moje mnenje je, da bomo s takšnim načrtovanjem imeli boljše izhodišče za sprejem vseh pomembnih strateških dokumentov.

Kdaj lahko pričakujemo potrditev novega energetskega zakona in v kateri fazi sprejemanja je trenutno? Se nam zaradi zamud pri prenosu evropskih direktiv že obetajo kazni?

V pripravo energetskega zakona sem se tudi osebno zelo angažiral. Na direktoratu smo namreč ocenili, da je vsakršno odstopanje od načrta, ki smo si ga zadali, ta pa je, da bo v januarju prihodnje leto energetski zakon sprejet v državnem zboru in notificiran pri Evropski komisiji, nedopustno. Zamud si ministrstvo in slovenska energetika nikakor ne moreta več privoščiti. Zakon je šel skozi javno obravnavo, skozi medresorsko usklajevanje in je v končni obliki pripravljen za nadaljnjo obravnavo na vladi in v državnem zboru.Zakon v slovensko zakonodajo prenaša deset evropskih direktiv. Evropsko sodišče je za dve izmed njih (električno in plinsko) zaradi neprenosa v slovensko zakonodajo že sprožilo tožbo proti Sloveniji. Menim, da se ti tožbi letos še ne bosta prelevili v denarno kazen. In tako smo tudi načrtovali terminski rok za sprejem tega zakona. Ocenjujem, da je novi zakon dober, strokoven in ustvarja pozitivno zakonodajno podlago za vse deležnike v energetiki. Duh, v katerem je pisan, je duh trajnosti oziroma bolje rečeno vzdržnosti. Koncepti obnovljivih virov, učinkovite rabe energije in brezogljičnosti so načela, ki jim sledimo skozi zakon in jih želimo prenesti tudi v način razmišljanja v energetiki. Seveda pa moram opozoriti trajnost da, a ne za vsako ceno. Ko namreč govorimo o vzdržnosti, moramo gledati na ekonomski, družbeni in okoljski princip vzdržnosti.

Katere so bile poglavitne pripombe na osnutek tega zakona in v kolikšni meri vam je uspelo odpraviti številne pomanjkljivosti iz prejšnje različice?

Najprej naj povem, da se je zainteresirana javnost v javni obravnavi tega zakona zelo množično odzvala, kar nas zelo veseli. To kaže, da je javnost zelo zainteresirana in se je poglobila v energetski zakon, ki pa je res zelo obširen, saj na sistemski ravni stvari postavlja popolnoma na novo. Prejeli smo okrog 900 pripomb z 65 različnih naslovov. Največ pripomb, skoraj 300, smo prejeli na del zakona o električni energiji, na del o zemeljskem plinu 160, in na del o obnovljivih virih in učinkoviti rabi energije 186. Približno tretjino teh pripomb smo v končni verziji zakona sprejeli oziroma delno sprejeli.

Slovenija bi kot podlago za sprejem odločitev na področju energetike v prihodnje potrebovala tudi nov nacionalni energetski program oziroma po novem energetski koncept Slovenije? Je mogoče že govoriti o časovnih okvirih, v katerih bi ta program končno dobili?

Na Energetskem konceptu Slovenije bomo začeli delati takoj, ko opravimo z energetskim zakonom,  smo pa že začeli pripravljati osnove. Tako smo dali v izdelavo energetske bilance Slovenije, ki bodo služile kot podlaga, kam in kako naj se Slovenija usmeri. Poudarjam pa bistveno razliko med sedanjim Nacionalnim energetskim programom in novim Energetskim konceptom Slovenije. Slednji bo gledal dlje, torej dlje kot do leta 2030. Nujno se mi zdi, da osrednji strateški dokument odraža dolžino industrijskega cikla industrije, ki je daljši od dvajsetih let. V energetiki 15, 20 let ne pomeni veliko, saj so investicije dolgoročnejše, zato se moramo s strateškimi dokumenti temu prilagoditi. Velike prelomnice se v slovenski energetiki ne bodo dogajale do leta 2030. Pač pa predstavlja veliko prelomnico leto 2023, ko se izteče redna življenjska doba jedrski elektrarni v Krškem oziroma z 20 letnim podaljšanjem je to leto 2043. Tudi za TEŠ 6, ki je še v izgradnji, vemo, da bodo okoli leta 2054 zaloge lignita pošle in ga zato najbrž ne bo več na energetskem zemljevidu. Te prelomnice mora energetski koncept Slovenije upoštevati, saj moramo že sedaj začeti razmišljati, kaj bo nadomestilo te vire, da bomo zadostili porabi.

V kolikšni meri direktorat bedi nad potekom izvajanja projekta TEŠ 6?

V projekt izgradnje TEŠ 6 se na ministrstvu intenzivno vključujemo. Odprtih je bilo kar nekaj tem, s katerimi želimo izboljšati vodenje tega projekta, saj je bilo po mojem mnenju že od začetka projekta narejenih kar nekaj napak, tako glede osnovnih načel vodenja, kot glede same organiziranosti. Trenutno je za TEŠ 6 v pripravi nova, že šesta, novelacija investicijskega programa, ki jo bosta TEŠ in HSE izdelala do konca oktobra. Mi kot predstavniki lastnikov pa bomo v tem času poiskali naše videnje, kam zapeljati ta projekt in kakšne opcije sploh imamo, glede na to, da je izvedenega že več kot tri četrtine projekta. Dejstvo je, da je mati vseh težav pri tem projektu osnovna pogodba med TEŠ-em in Alstomom.

Letos je precej nejevolje povzročila tudi podporna shema za obnovljive vire, saj z njenim izvajanjem niso zadovoljni ne investitorji in ne gospodarstvo, ki naj bi zagotavljalo sredstva za njeno izvajanje? Se na tem področju v kratkem obetajo še kakšne spremembe?

Ministrstvo išče dodatne vire za polnjenje podporne sheme OVE. Malha je velika, trenutni viri pa ne zadoščajo, zato brez nekaterih sprememb ne bo vzdržna. Kar se tiče polnjenja sheme in vstopa novih proizvodnih virov vanjo, nov energetski zakon že predvideva spremembe. V prihodnje se bo novim proizvodnim napravam vstop v podporno shemo omogočal le v okviru sredstev za širjenje obsega podpor, ki jih bo ministrstvo lahko predvidelo. To pomeni, da se bodo sheme širile toliko, kolikor bo po ocenah ministrstva na voljo sredstev, nato pa bo objavilo javne razpise za vstop novih proizvodnih naprav v shemo. Za že sklenjene pogodbe pa bomo vseeno morali najti sredstva. Vir ostaja enak, torej prispevek za obnovljive vire, ki je del vsakega računa za električno energijo. Poiskati pa moramo optimalno razmerje, koliko obremeniti gospodinjstva in koliko industrijo. Ocenjujem pa, da bo potrebno uvesti podobne ukrepe tudi pri plinu in toploti.

Pri uresničevanju energetskih projektov še vedno ostaja ena ključnih ovir umeščanje v prostor. Slovenija je prijavila nekaj svojih projektov tudi na evropski prednostni seznam energetske infrastrukture, ki bo, če bo potrjen, od nas terjal tudi budno spremljanje in pospešitev del na teh koridorjih. So predvidene kakšne zakonske spremembe, ki naj bi omogočile izvajanje teh zavez?

Dejstvo je, da se s podobnimi težavami pri umeščanju infrastrukturnih objektov srečujejo tudi v drugih državah članicah EU, sicer EU te težave ne bi reševala s takšno uredbo. Zaradi evropskega prednostnega seznama bomo omogočili hitrejše umeščanje pomembnejših infrastrukturnih objektov v prostor. Še v novembru bomo Evropski komisiji sporočili, kako bomo sistemsko organizirali umeščanje teh projektov v prostor na način, kot ga od nas zahteva PCI uredba. Ta je zelo stroga, saj zahteva, da se infrastrukturne objekte umesti v prostor v ne več kot treh letih in pol. Slovenija ima na seznamu kar sedem projektov, zato mogoče drugačnega načina umestitve, kot v skladu s to uredbo, niti ni.

Polona Bahun

Več preberite v oktobrski številki Našega stika