Pandemija predstavlja nevarnost za povečanje energetske revščine

Poročilo, ki ga je pripravil Inštitut Jacques Delors, Evropsko komisijo in države članice poziva, naj se pri dodeljevanju sredstev iz sklada za okrevanje po pandemiji bolj posvetijo odpravi energetske revščine. To je še toliko bolj pomembno, ker obstaja nevarnost, da bo pandemija verjetno še povečala število tistih, ki živijo v energetski revščini.

Poročilo kaže, da je težava ustreznega ogrevanja najhujša v južni Evropi, kjer so stavbe manj izolirane. Na drugi strani pa se mnogo ljudi poleti srečuje tudi z nezmožnostjo ustreznega hlajenja svojih domov. To je še posebej zaskrbljujoče, saj podnebne spremembe povečujejo verjetnost in dolžino trajanja vročinskih valov. Je pa tudi mnogo takšnih gospodinjstev ki se s težavami srečujejo skozi vse leto, pozimi jim je premrzlo, poleti pa prevroče.

Energetska revščina se je v zadnjem desetletju zmanjšala, vendar pa obstaja bojazen, da se bo zaradi pandemije koronavirusa zopet povečala in bo v energetski revščini prisiljenih živeti več ljudi. Zaradi pandemije se bo energetska revščina verjetno povečala zaradi dveh vzrokov in sicer bivanja v stavbah z nizko energetsko učinkovitostjo in finančne nezmožnosti gospodinjstev.

V poročilu pojasnjujejo, da ima pandemija dva izjemno negativna učinka na energetsko revna gospodinjstva. Prvi je, da se število ljudi, ki živijo v energetski revščini, povečuje zaradi izgube prihodkov, ki jo je ustvarila gospodarska kriza zaradi pandemije. Drugi razlog pa je dejstvo, da se ljudje zaradi zaustavljanja gospodarstva, policijske ure in drugih ukrepov, povezanih s pandemijo, več časa zadržujejo doma, s tem pa se zvišujejo računi za energijo.

Podatki iz poročila kažejo, da se z energetsko revščino najpogosteje srečujejo ljudje z nizkimi dohodki in tisti, ki živijo v socialnih stanovanjih. S slabimi stanovanjskimi razmerami se pogosteje srečujejo ženske kot moški. Poročilo izpostavlja, da se zaradi pandemije z energetsko revščino zaradi pandemije srečujejo nove skupine ljudi, in sicer študentje in samozaposleni.
Poročilo izpostavlja, da rešitev leži v prenovi stavb. Za izpolnitev podnebnih ciljev mora EU namreč prenoviti stavbe, ki naj bi bile trenutno odgovorne za 40 odstotkov porabe energije in 36 odstotkov izpustov CO₂ v EU.

Da bi spodbudila izboljšanje energetske učinkovitosti stavb, je Evropska komisija lani oktobra sprožila val prenov stavb. V sklada za obnovo in razvoj po pandemiji so na voljo sredstva v višini 750 milijard evrov, ki bodo na voljo tudi za podporo prizadevanjem držav članic za izboljšanje stanovanjskih razmer. Obnova evropskih stavb trenutno ne dosega ciljev direktive o energetski učinkovitosti, v skladu s katero naj bi države vsako leto prenovile tri odstotke zgradb, ki so v državni ali lokalni lasti oziroma upravljanju. Države članice EU bi morale do marca 2020 predložiti tudi nacionalne dolgoročne strategije prenove, ki so ključne za reševanje energetske revščine, vendar jih je pripravila le polovica držav članic.

Poleg tega poročilo opozarja še, da tudi NEPN držav EU kažejo, da se energetska politika še naprej obravnava razdrobljeno ali neučinkovito. Trenutni načrti niso dovolj ambiciozni, da bi EU do leta 2030 dosegla 55-odstotno zmanjšanje emisij. Zato Evropski komisiji predlagajo, naj države članice pozove, da v NEPN vsaj del denarja namenijo tudi za zmanjševanje energetske revščine.