Po navedbah poročila Evropskega računskega sodišča je imela finančna pomoč EU premogovniškim regijam omejen učinek na delovna mesta in tudi na energetski prehod. Kljub splošnemu napredku je premog v več državah EU še vedno pomemben vir emisij toplogrednih plinov.
Premogovništvo v EU je v zadnjih desetletjih nenehno v upadu. Za podporo socialno-ekonomskemu in energetskemu prehodu premogovniških regij so bila na voljo sredstva kohezijske politike EU. Tako je bilo za obdobje 2014–2020 sedmim revidiranim premogovniškim regijam zagotovljeno približno 12,5 milijarde evrov. Proizvodnja premoga se je sicer v zadnjem času zelo zmanjšala, vendar je njegova raba v letu 2019 še vedno povzročila 15 odstotkov emisij
toplogrednih plinov v EU. V zelenem dogovoru EU je bilo ugotovljeno, da je postopno opuščanje premoga bistveno za dosego podnebnih ciljev za leto 2030 in podnebne nevtralnosti do leta 2050. V okviru Sklada za pravični prehod, ustanovljenega junija lani, je regijam in sektorjem, ki jih je prehod na podnebno nevtralnost najbolj prizadel, v obdobju 2021–2027 na voljo 19,3 milijarde evrov.
Zaradi zmanjšanja proizvodnje premoga je bilo neizogibno, da se je zmanjšalo tudi število zaposlenih v tem sektorju. V nekaterih premogovnih regijah so zmanjšanje števila zaposlenih dosegli z običajno fluktuacijo in upokojitvami, v drugih pa so bila premogovniška podjetja prisiljena delavce odpuščati. Odpuščenim delavcem v premogovništvu so bila na voljo usposabljanja, ki jih je financirala EU, vendar zaradi pomanjkanja podatkov o udeležbi revizorji niso mogli ugotoviti, ali so jim bila v pomoč pri iskanju nove zaposlitve. Revizorji tudi niso odkrili, ali je pomoč EU v regijah, ki so jih preučili, bistveno vplivala na zmogljivost proizvodnje energije iz obnovljivih virov. Tudi naložbe v prihranke energije, ki jih je financirala EU, so imele skromen učinek ali pa jih ni bilo mogoče količinsko opredeliti.
Preden je Evropska komisija predlagala Sklad za pravični prehod, namenjen najbolj prizadetim regijam in sektorjem, ni opravila ustrezne analize tega, kaj je bilo v teh regijah doseženo s prejšnjim financiranjem EU, niti preostalih potreb teh regij. Revizorji zlasti poudarjajo, da obstaja tveganje, da bi se sredstva porabila, ne da bi do prehoda sploh prišlo. To tveganje dodatno povečuje omejen časovni okvir programa, saj je treba obveznosti za sredstva večinoma prevzeti do konca leta 2023 in sredstva porabiti do konca leta 2026. Zamude pri prehodu s premoga lahko povzročijo tudi ruska invazija na Ukrajino leta 2022 in njeni učinki na energetski trg. Poleg tega so revizorji ugotovili, da je bil v nekaterih državah EU domači premog nadomeščen z uvoženim ali drugimi fosilnimi gorivi, zaradi česar premog še naprej ostaja pomemben vir emisij toplogrednih plinov. Poleg tega so ugotovili tudi, da se je premalo pozornosti namenjalo emisijam metana iz zaprtih in opuščenih premogovnikov.