Podnebna konferenca v Bonnu se je zaključila uspešno in v pozitivnem duhu.
Podnebne konference v Bonnu, ki je potekala od 6. do 18. novembra, se je udeležilo več kot 20 tisoč predstavnikov pogodbenic okvirne konvencije OZN o podnebnih spremembah iz 195 držav, veliko število predstavnikov nevladnih organizacij, podjetij, novinarjev in drugih zainteresiranih. Temeljni namen konference je bil nadaljevanje intenzivnih priprav za začetek izvajanja Pariškega podnebnega sporazuma po letu 2020. Poudarek so bila pogajanja o vsebini in časovnici priprave knjige pravil in navodil za izvajanje sporazuma, kar vključuje tudi pravila in postopke glede izvajanja nacionalnih zavez zmanjševanja emisij toplogrednih plinov ter prilagajanja na podnebne spremembe, spremljanja izvajanja teh zavez ter pomoči državam v razvoju, predvsem tistim, podnebno najbolj ranljivim. Pogajanja za pripravo knjige navodil in pravil se bodo nadaljevala na zasedanju delovnih teles konvencije v maju 2018, s ciljem dokončnega sprejetja na naslednji podnebni konferenci OZN, decembra 2018 na Poljskem.
Letošnja konferenca, ki naj bila predvsem tehnična, je bila deležna tudi številnih političnih razprav, še posebej pa se je razvnela o predlogu držav v razvoju glede njihove zahteve za razpravo o izpolnjevanju zavez razvitih držav za obdobje pred letom 2020, preden se začne izvajanje Pariškega sporazuma. Pariški sporazum namreč vsebuje tudi določbe glede mobilizacije podnebnih financ, prenosa podnebnih tehnologij ter druge oblike pomoči državam v razvoju do leta 2020. Prejemnice te pomoči so opozarjale na to, da dosedanja raven pomoči zaostaja za ambicijami, ki so bile zastavljene že na podnebnem vrhu v Kopenhagnu leta 2009 ter kasneje ponovno potrjene. Dodatno pa to vprašanje zapleta dejstvo, da so ZDA ob napovedanemu izstopu iz pariškega sporazuma že ustavile večinski del te pomoči. Zaradi izpostavljenosti tega vprašanja je pričakovati, da bodo podnebne finance pomembno vprašanje, ki ga bo moral s konkretnim dogovorom nasloviti že podnebna konferenca decembra 2018 v Katovicah na Poljskem. Države v razvoju so prav tako spodbujale vse pogodbenice konvencije, da je potrebno ratificirati tudi amandma o drugem Kjotskem protokolu za obdobje 2013-2020, ki tri leta pred iztekom obdobja še vedno ni pričel veljati, saj ga je ratificiralo okrog 90 pogodbenic od potrebnih 144 ratifikacij.
Kljub vsemu se letošnja podnebna konferenca lahko pohvali z nekaj uspehi. Glede zavez do leta 2020 so se dogovorili o dveh pregledih za izpolnjevanje zavez, in sicer konec prihodnjega leta ter leta 2019. Ključnega pomena pri tem bo, da bodo s tem pospešili ratifikacijo drugega Kjotskega protokola. V zvezi s tem so EU in države članice zagotovile, da bodo ratifikacijske listine pri OZN deponirale do konca tega leta. Slovenija je ta amandma sicer ratificirala že marca 2015 tako kot večina držav članic EU, razen Poljske, ki je v Bonnu napovedala, da bo to končno naredila v prihodnjih tednih. S tem bo izpolnjen pogoj za skupno deponiranje ratifikacijskih listih s strani EU in držav članic, kar pa sicer še vedno ne pomeni uveljavitve amandmaja. Kljub uveljavitvi amandmaja, pa velika večina pogodbenic Okvirne konvencije OZN o podnebnih spremembah do leta 2020 ne bo zavezana k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, saj jih k temu zavezuje šele pariški podnebni sporazum.
Veliko razprave so na zasedanju namenili vprašanju izgub in škode zaradi podnebnih sprememb. Zlasti države v razvoju, ki najbolj čutijo vplive podnebnih sprememb, so izrazile nezadovoljstvo nad premalo dorečenim obveznostim razvitega sveta iz tega naslova. Tako so se ponovno dogovorili, da bodo temu vprašanju v nadaljevanju posvetili dodatno pozornost, in sicer v okviru obstoječih delovnih teles. Na zasedanju so se dogovorili o vzpostavitvi platforme za razpravo o vlogi avtohtonih ljudstev v okviru dolgoročne podnebne politike, izveden pa bo tudi odprt dialog glede zahtev in pričakovanj nevladnih organizacij.
Konferenca se je zaključila uspešno. V boju proti podnebnim spremembam bo, bolj kot s konkretnimi dogovori, prispevala predvsem s tem, da je utrdila zavezanost pogodbenic, da kljub napovedanemu izstopu ZDA iz sporazuma, ostajajo trdno zavezane pariškemu dogovoru.