Kot so izpostavili, visoki dvigi cen energentov, predvsem električne energije in zemeljskega plina, gospodarstvo postavljajo pred nepredstavljive izzive. To sicer še zlasti velja za energetsko intenzivna podjetja, se pa v zadnjih tednih s tem soočajo tudi številni drugi gospodarski subjekti. Žrtev pa so sredstva za razvoj in investicije.
Generalni direktor GZS mag. Aleš Cantarutti je uvodoma izpostavil problematiko visokega dviga cen energentov, ki pomeni veliko breme za pomemben del gospodarstva, ki predstavlja hrbtenico gospodarskega ekosistema. GZS je na to vlado in pristojna ministrstva opozorila že v začetku oktobra, pripravila predloge ukrepov, sedaj pa tudi nadgradila predlog konkretne sheme podpore najbolj prizadetim podjetjem. Dodal je, da smo morda res od naše vlade kot predsedujoče Svetu EU pričakovali nekaj več aktivnosti, da bi v okviru EU dosegli bolj odločen odziv. Ne samo za gospodinjstva in fizične uporabnike. Za evropsko gospodarstvo je ta del industrije vendarle zelo pomemben. Zato pričakuje, da bo slovenska vlada porast cen energentov izpostavljala kot pereč problem in se bo skušala izoblikovati koalicija energetsko intenzivnih gospodarstev znotraj EU, ki bi učinkovito dosegla odziv na to situacijo. Kot je dodal, želi GZS s konkretnimi predlogi pomagati odločevalcem, da se pripravijo konkretni ukrepi.
Tako visok dvig cen energentov velik izziv v vseh podjetjih
Predlog sheme pomoči podjetjem je podrobneje predstavil glavni ekonomist pri Analitiki GZS Bojan Ivanc. Kot je dejal, je namenjen predvsem premostitvi tega zahtevnega obdobja od tranzicije iz aktualnih višjih stroškov proizvodnje v končne višje prodajne cene Kot je pojasnil, je Evropska komisija že 13. oktobra javno objavila nabor orodij za pomoč, v skladu s katerim imajo države možnost finančne podpore podjetjem, ki so najbolj rizična zaradi nesorazmernih dvigov energije in, ki se lahko financirajo iz sistema EU ETS, ki ga v Sloveniji predstavlja Podnebni sklad. Subjekti ne smejo biti podjetja v težavah, kot to določa direktiva Evropske komisije o državnih pomočeh. Nabor orodij nudi oblikovanje ciljnih ukrepov podpore sektorjem za prilagoditev na višje cene s pomočjo ukrepov državne pomoči, ki pa ne smejo vplivati na nelojalno konkurenco znotraj evropskega trga in ne smejo posegati v delovanje sheme EU ETS. Kot je poudaril, je dvig cen energentov izjemen dogodek, saj tako visokega dviga cen ni bilo še nikoli, zato je to velik izziv v evropskih podjetjih oziroma velik izziv v vseh svetovnih podjetjih. Ker ne gre za posledico delovanja notranjega trga, v GZS menijo, da kakršna koli pomoč iz te sheme ni državna pomoč.
Svoje ukrepe je oblikovalo 18 držav EU. Vsaka država ima kombinacijo vsaj dveh ukrepov, nekatere celo treh. Glavnina držav je oblikovala sheme za transferje ranljivim skupinam, predvsem energetsko revnim gospodinjstvom. Sledili so ostali ukrepi, ki so vplivali tako na poslovni sektor kot tudi na gospodinjstva, in sicer: začasno znižana dajatev omrežnin ali DDV na energente, največkrat je bilo to na električno energijo in zemeljski plin, nekatere države pa tudi na tekoča goriva. Manj držav se je odločilo za regulacijo veleprodajnih in maloprodajnih cen, in sicer v tolikšni meri, da še vedno ne posega na prosti trg oziroma oblikovanje cen na trgu.
GZS predlaga, da bi bile do pomoči upravičene vse pravne oblike podjetij, tako gospodarske družbe kot samostojni podjetniki in hkrati tudi zadruge. Ločnico med subjekti, ki porabijo veliko energije in tistimi, ki porabijo manj energije, bi potegnili pri oblikovanju deleža stroškov energije pri prodaji pri vsakemu od teh subjektov za zadnje zaključno poslovno leto. Če je imel subjekt več kot en odstotek stroškov energije v prodaji, bi bil deležen povračila škode po tej shemi, zgolj v primeru, če bi se ta delež stroška energije v prodaji povečal. Če se jim ne bi, do pomoči ne bi bil upravičen. To pomeni, da bi subjekti to izračunali, gledalo bi se po mesecih, izračunal bi se delež stroškov energije v prodaji, in sicer v obdobju od 1. oktobra 2021 do 30. junija 2022. Pomoč mora biti torej začasne narave. Če bi ta delež stroškov porasel glede na isti mesec v predhodnem letu, in bi podjetje dokazalo, da je zabeležilo škodo, bi to omogočilo pridobitev pomoči. Predlog je, da bi subjekt v približno v 15 dnevih prejel to pomoč. Torej polovico relativne razlike višjih stroškov od energije v prodaji, v posameznem mesecu, torej na medletni ravni. Dejansko to pomeni delitev bremena med subjektom in državo. Če bi država povrnila vso nastalo škodo, bi bila iniciativa podjetij neprimerna, tukaj pa še vedno subjekti ohranjajo iniciativo, da vsaj del večjih stroškov energije prenesejo v prodajno ceno. Z vidika države je zelo pomembno, saj se tem subjekte demotivira k nezaželenem gospodarskem ravnanju. Ob tem je treba vedeti, da stroški energentov in zemeljskega plina še niso prišli v potrošniško inflacijo, ampak se bo to zgodilo v prihodnjih mesecih. To velja tudi za poslovne subjekte. Nekateri to že čutijo, nekateri samo na delu svoje proizvodnje, večina pa bo na večjem delu proizvodnje višje tržne cene čutila že v prvem četrtletju. Prav gotovo pa večina v drugi polovici naslednjega leta. Podjetja so v različni situaciji, vendar shema loči med tem, kdaj podjetje beleži nastalo škodo, do katere mere pa je ne beleži, če je določen energent kupil predhodno. Ko v tej postavki določimo stroške energije, moramo vedeti, da gre za različne energente. Najpogosteje sta to sicer električna energija in zemeljski plin.
GZS predlaga, da bi obstajala možnost podaljšanja pomoči za tri mesece v primeru, da bi se tako visoke cene tržne energije, kot veljajo danes, ohranile tudi v kasnejših četrtletjih. Pri tem je tudi pomembno, da bi subjekti pridobili zagotovljeno določeno mero predvidljivosti pri podpori. Tako bi lažje vstopali v nove dobavne pogodbe in bi bili bolj motivirani k ohranjanju neprekinjenega poslovanja.
Stroški energije so bili višji od enega odstotka letne prodaje pri 21.883 družbah, od katerih jih je bilo 16.782 mikro, 4.295 majhnih, 583 srednjih in 221 velikih družbi. Celotni stroški za energijo so v 2020 v teh družbah skupaj znašali 1,75 milijarde evrov. Če bi vse družbe to pomoč koristile, bi skupen izdatek za državo v obdobju treh mesecev znašal 106 milijonov evrov (2/3 nastale škode v višini 164 milijonov evrov). Minimalni znesek povračila bi znašal 54 evrov, maksimalni 2,9 milijona evrov. Po mnenju Bojana Ivanca gre pričakovati, da vse družbe pomoči ne bi koristile, prav tako imajo subjekti različne pogodbe o dobavah, in ne nazadnje določene omejitve izločajo upravičene subjekte. Nadzor nad predloženimi mesečnimi finančnimi izkazi in shemo bi izvajalo Ministrstvo za finance.
Ob koncu je Bojan Ivanc spregovoril še o prednostih in slabostih predloga. In sicer je po njegovem mnenju prednost tega predloga sheme pomoči ta, da metodologija vsebinsko gledano naslavlja ustrezen segment subjektov (subjekti, kjer je dvig cen otežen glede na njihovo poslovno moč, kar se meri v obliki deleža prevalitve višjih stroškov energije v prodajo) in opredeljuje shemo pomoči na ravni posameznega subjekta. S tega vidika torej ne diskriminira med majhnimi ali velikimi subjekti.
Kot slabosti je izpostavil, da morajo subjekti pripraviti mesečne izkaze (tekoči mesec in isti mesec v predhodnem letu), oziroma vsaj postavki prodaja in stroški energije. Vsi subjekti jih tekoče ne pripravljajo (nekateri le četrtletni ravni), in jih bodo moralo izračunati, če bodo želeli dokazati upravičenost do sheme. Največ takšnih je samostojnih podjetnikov. Slabost pa je tudi ta, da se bo subjektom, ki so se jim stroški drugih surovin precej povečali in bodo lahko uspešni pri prenosu drugih stroškov surovin na prodajo, zaradi česar se jim bo prodaja povečala, razvrednotil višji delež stroškov energije v prodaji in bodo zaradi tega po tej shemi efektivno deležni nekoliko nižjega kritja, kot bi bili sicer.