Posamezne dobre prakse počasi gradijo zaupanje med akterji

Prostorske umestitve energetskih objektov morajo po eni strani zadostiti zakonskim in strokovnim zahtevam, po drugi pa tudi družbeni sprejemljivosti. Prav pri slednjem se pogosto zatakne, saj odločitve, ki so bile oblikovane mimo lokalnih skupnosti, pogosto naletijo na odpor. Zato bi morala iti priprava infrastrukturnih načrtov skozi proces javnih razprav s strokovno in laično javnostjo.

V Evropi se vse bolj uveljavlja vključujoče načrtovanje kot pristop, ki omogoča učinkovito informiranje in posvetovanje z javnostjo in integracijo njihovih relevantnih predlogov v oblikovanje odločitev, s tem pa boljšo kakovost načrtov in večjo sprejemljivost načrtovanih posegov v prostor v lokalnih skupnostih . Ker se v Sloveniji javnost v razpravo še vedno vključuje prepozno in, ker je skrajni čas, da tak pristop uvedemo tudi pri nas, je nastala Bela knjiga o soudeležbi javnosti pri okoljskih in naravovarstvenih procesih trajnostnega razvoja Slovenije. O njej smo se pogovarjali z direktorico Regionalnega centra za okolje Slovenija Mileno Škrlj Marega, ki je sodeloval pri nastanku te knjige.    

S kakšnim namenom je nastala Bela knjiga in kakšen je njen cilj?  

»Bela knjiga nastala kot končni rezultat mednarodnega projekta, katerega glavni cilj je bil povezati civilno družbo z raziskovalnimi organizacijami v skupnih prizadevanjih za trajnostni razvoj. Vendar pa ta dokument hkrati predstavlja spoznanja, ki smo jih sodelavci Regionalnega centra za okolje, pridobili v mnogih letih delovanja na področju participacije javnosti na državni in mednarodni ravni. Ob vedenju, kaj vse zavira sodelovanje javnosti v Sloveniji, smo želeli predstaviti usmeritve in konkretne ukrepe za dvig participativne kulture. Te smo zapisali v zadnjem poglavju knjige, kjer smo poudarili tudi pomen povezovanja različnih organizacij, ki pri nas delujejo na tem področju.«  

Kaj je temelj Bele knjige?         

»Osnova dokumenta je geneza demokratične in participativne kulture v Sloveniji, kratek pregled razvoja skozi zadnja desetletja ter predstavitev današnjega stanja. Pregled je bil potreben za lažji razmislek o tem, kako okrepiti kulturo dialoga in participacije v prihodnje, kako ustvariti ugodnejše okolje za vključevanje in sodelovanje javnosti. Prepričani smo namreč, da lahko z boljšim sodelovanjem med posamezniki in institucijami okrepimo družbene vezi, bolje izkoristimo razpoložljiv socialni kapital in s tem lažje prebrodimo različne krize.«  

Iz česa ste pri nastajanju knjige izhajali v Sloveniji?  

»Naše izhodišče je bilo splošno prepričanje, da je participativna kultura v Sloveniji šibka in to na vseh ravneh - na ravni zakonodaje, institucij in individualnih zmogljivosti akterjev, ki sodelujejo v postopkih – tako odločevalcev in investitorjev kot državljanov. Postopki odločanja so pri nas preveč zaprti, javnost nima dobrih možnosti vključevanja in vplivanja na odločitve. Tudi v primerih, ko se zbirajo pripombe javnosti, so te največkrat slabo obravnavane ali celo spregledane.

Z Belo knjigo, ki smo jo oblikovali na podlagi zaključkov posebnega posveta in s prispevki mnogih sodelujočih strokovnjakov, smo želeli opozoriti na ovire, a z jasnim ciljem - da oblikujemo usmeritve in predlagamo ukrepe za bolj učinkovito participacijo javnosti v prihodnje. In, da to storimo v prepričanju, da so odločitve in rešitve, ki jih oblikujemo skupaj z državljani, bolj kakovostne, bližje dejanskim potrebam ljudi, predvsem pa bolj sprejemljive in lažje izvedljive v praksi. Usmeritve in predloge ukrepov smo predstavili v zaključnem poglavju.«  

Zakaj v procese načrtovanja vključevati javnost in kako?  

»Najvažnejši razlog je, da se z dobro izvedenim in pravočasnim vključevanjem javnosti lahko izognemo nasprotovanju in celo blokadam, do katerih pogosto pride pri oblikovanju odločitev ali načrtovanju objektov, še posebej v povezavi z njihovim umeščanjem v prostor.

Vključevanje javnosti je proces, v katerem imajo prebivalci možnost opozoriti na obstoječe probleme, izraziti svoje potrebe, interese in vrednote ter imajo možnost sodelovati pri oblikovanju rešitev za te probleme oziroma za zadostitev potreb. Če so ti vidiki, podkrepljeni z dobrim komuniciranjem, sproti obravnavani in, če predstavljajo dopolnitev k  strokovnim podlagam načrtovalcev, dobimo dobro osnovo za oblikovanje sprejemljivejših rešitev in širše podpore javnosti.

Družbena sprejemljivost in podpora javnosti se vsaj v naših razmerah zdi najpomembnejši razlog za vključevanje, obstajajo pa še drugi, kot so zakonske zahteve, pa tudi zahteve Evropske komisije za vse projekte, ki so financirani iz EU skladov. Ti morajo namreč upoštevati in udejanjati načelo partnerskega sodelovanja in vključevanja javnosti. Ne nazadnje je pomemben razlog tudi vedno bolj ozaveščena javnost in predvsem nevladne organizacije, ki spoštovanje zahtev Arhuške konvencije in s tem boljše vključevanje naravnost zahtevajo.«  

Kako vključevati javnost?    

»Prvi korak je priprava dobrega procesnega načrta, v katerem faze načrtovanja ustrezno prepletemo z aktivnostmi obveščanja in posvetovanja z deležniki in javnostjo. Pri tem moramo jasno določiti vsebine, o katerih se je smiselno in potrebno posvetovati, ter faze v procesu, ko naj se posvetovanja o teh vsebinah izvedejo. Obveščanje in vključevanje naj se začne v zgodnji fazi, ko so odprte še različne možnosti, in naj poteka vse do zaključka procesa načrtovanja. Pogovarjati pa se je treba tudi o prednostih in slabostih variantnih rešitev. Če tak načrt že na začetku predstavimo zainteresirani javnosti in upoštevamo morebitne dopolnitve, je to zagotovilo za uspešno izvedbo posvetovanj v praksi, za preprečitev nerealnih pričakovanj in za dosego želenih ciljev.«  

Kakšne so koristi sodelovanja javnosti?  

»Danes imamo veliko problemov povezanih z nasprotovanjem javnosti, ko gre za vključevanje infrastrukturnih objektov v prostor. Javnost namreč odločitvam, ki so oblikovane brez ustreznega informiranja in posvetovanja s prebivalci in brez variantnih rešitev, pogosto močno nasprotuje. Prihaja do zapletov in blokad, ki zavirajo ali celo onemogočijo realizacijo projekta.

Najvidnejša korist, ki jo dosežemo s pravilno vodenim dialogom in vključevanjem javnosti, je prav povečanje sprejemljivosti umestitev objektov v prostor. Tak proces omogoča, da se javnost najprej dobro seznani z razlogi in cilji novega objekta, in ima pri tem že možnost posredovanja mnenj glede samih ciljev. Ob tem ima tudi priložnost izraziti zaskrbljenost in opozoriti na morebitne ovire, predvsem pa izraziti potrebe, vrednote in želje lokalnih skupnosti ter informacije, povezane z njihovim lokalnim okoljem.

Vključevanje javnosti pa ima še mnoge druge koristne učinke, pod pogojem seveda, da je premišljeno načrtovano, dobro skomunicirano in dobro izpeljano. Te so: večja kakovost načrtov, večja sprejemljivost, večja podpora in sodelovanje pri izvedbi projekta, pa tudi višja participativna kultura, ki se vzpostavlja skozi primere dobre prakse.«  

Polona Bahun  

Več v majski številki Našega stika