EU tvega, da ne bo postala svetovna velesila na področju baterij. V zadnjih letih sicer uspešno spodbuja svojo industrijsko politiko o baterijah, vendar jo pri tem zelo ovirajo dostop do surovin, naraščajoči stroški in močna svetovna konkurenca.
Skoraj 20 odstotkov novo registriranih vozil v EU leta 2021, je imelo električni priključek, prodaja novih bencinskih in dizelskih avtomobilov pa naj bi bila do leta 2035 prepovedana. Zato so baterije za EU strateškega pomena. Vendar EU s svojo industrijo baterij zaostaja za svetovnimi konkurenti, zlasti Kitajsko, ki ima 76 odstotkov svetovne proizvodne zmogljivosti. Da bi EU postala svetovna velesila v sektorju baterij, je Evropska komisija leta 2018 objavila strateški akcijski načrt za baterije. Z izvajanjem načrta je v glavnem zagotovila njegove ključne instrumente za podporo sektorju, vključno s strateškim vodstvom, zakonskimi akti in financiranjem.
Med letoma 2014 in 2020 je industrija baterij prejela vsaj 1,7 milijarde evrov nepovratnih sredstev in jamstev za posojila, med letoma 2019 in 2021 pa ji je bila odobrena tudi državna pomoč v višini do šest milijard evrov. Vendar Evropska komisija nima pregleda nad celotno javno podporo industriji, kar otežuje njeno ustrezno usklajevanje in usmerjanje, ugotavljajo revizorji.
Zmogljivost EU za proizvodnjo baterij se razvija zelo hitro in bi se lahko povečala s 44 GWh leta 2020 na 1 200 GWh do leta 2030. Vendar ta rast nikakor ni zagotovljena in bi bila lahko upočasnjena zaradi geopolitičnih in gospodarskih dejavnikov.
In sicer proizvajalci baterij lahko proizvodnjo iz EU preselijo v druge regije, zlasti ZDA, ki jim ponujajo zelo velike spodbude. Za razliko od EU ZDA neposredno subvencionirajo izkopavanje mineralov in proizvodnjo baterij ter nakup električnih vozil, izdelanih v ZDA iz ameriških sestavnih delov.
Drugič, EU je močno odvisna od uvoza surovin, predvsem iz nekaj držav, s katerimi nima trgovinskih sporazumov: 87 odstotkov surovega litija uvozi iz Avstralije, 80 odstotkov mangana iz Južne Afrike in Gabona, 68 odstotkov surovega kobalta iz Demokratične republike Kongo in 40 odstotkov surovega naravnega grafita s Kitajske. Evropa ima sicer več rezerv rud, vendar od njihovega odkritja do začetka izkopavanja traja vsaj 12–16 let, zaradi česar se ni mogoče hitro odzvati na povečanje povpraševanja. V skladu s sedanjimi pogodbenimi dogovori je pri proizvodnji baterij oskrba s surovinami po navadi zagotovljena le za dve ali tri leta vnaprej. Evropska komisija je marca letos za odpravo tega stanja predlagala akt o kritičnih surovinah, navajajo revizorji.
Tretjič, rast cen surovin in energije bi lahko ogrozila konkurenčnost proizvodnje baterij v EU. Konec leta 2020 so bili stroški baterijskega sklopa (200 evrov na kWh) več kot enkrat višji, kot je bilo načrtovano. Samo v zadnjih dveh letih se je cena niklja zvišala za več kot 70 odstotkov, cena litija pa kar za 870 odstotkov.
Revizorji poleg tega opozarjajo, da ni količinsko opredeljenih in časovno določenih ciljnih vrednosti. Do leta 2030 naj bi bilo na evropskih cestah približno 30 milijonov brezemisijskih vozil, skoraj vsa nova vozila, registrirana od leta 2035 naprej, pa naj bi imela le akumulatorski pogon. Vendar v sedanji strategiji EU ni ocenjena zmogljivost njene industrije baterij za zadovoljitev tega povpraševanja.
Revizorji na splošno opozarjajo na dva črna scenarija, če EU ne bi dosegla načrtovane proizvodnje baterij. Prvi je, da bi bila EU prisiljena odložiti prepoved prodaje novih vozil z motorjem z notranjim zgorevanjem, ki jo sedaj načrtuje za leto 2035, in tako ne bi izpolnila ciljev glede ogljične nevtralnosti. Drugi scenarij pa je, da bi za dosego tega cilja morala uvažati veliko baterij in električnih vozil iz tretjih držav, kar pa bi škodilo njeni avtomobilski industriji in v njej zaposleni delovni sili.
Na podlagi teh zaključkov Evropsko računsko sodišče Komisiji priporoča, naj posodobi strateški akcijski načrt za baterije s posebnim poudarkom na zagotavljanju dostopa do surovin; okrepi spremljanje z rednimi, aktualnimi in celovitimi podatki; izboljša pregled nad financiranjem EU za vrednostno verigo baterij; izboljša usklajevanje in usmerjanje financiranja EU za vrednostno verigo baterij ter zagotovi, da imajo vsi udeleženci pomembnih projektov skupnega evropskega interesa na področju baterij enake konkurenčne pogoje pri dostopu do javne finančne podpore.