Potrebne so nove kompetence in znanja

Na srečanju, ki ga je organiziral Borzen, so se zbrali raznoliki udeleženci, ki so prisluhnili odgovorom na nekatera vprašanja, ki jih odpira samooskrba ter se seznanili s tem, kako lahko lokalno izkoristijo nove priložnosti zelene energetike.

Udeleženci so si bili pri identifikaciji ključnih izzivov pridobivanja potrebnih novih znanj in kompetenc za uspešen zelen energetski prehod precej enotni. Izpostavili so predvsem izzive ustvarjanja potrebnih dobrih praks, ustrezne informiranosti in potrebnega sistemskega in organiziranega sodelovanja med ključnimi deležniki zelene energetske preobrazbe. Da bi tudi oni pripomogli k temu, da bi v Sloveniji sistematično prišli do novih praks, boljše informiranosti in sistemskega sodelovanja, so izpostavili nekaj ključnih izzivov, če želimo pravočasno izpeljati zelene energetske preobrazbe lokalno.

Kot prvi velik izziv so izpostavili implementacijo hitrih in učinkovitih rešitev. Strinjali so se, da je težava v kompliciranih postopkih izvedbe rešitev in zahtevni zakonodaji. Kot rešitev vidijo priložnost, da se že v času pripravljanja smernic ustrezno poskrbi za njihovo prilagodljivost dejanskim situacijam ter, da tudi uradne inštitucije sledijo napredku strok in rešitev, ki so vpete v zeleno energetsko transformacijo. Prav tako bi razpisali razvojne projekte, ki imajo zagotovljeno financiranje.

Premalo sodelovanja med vpetimi v zeleno energetsko transformacijo

Velik problem udeleženci konference vidijo v težavah s komunikacijo. Po njihovem mnenju je vzrok predvsem v premajhni pripravljenosti za medsebojno sodelovanje ljudi, izmenjavo informacij in mnenj ter sklepanje kompromisov, ki lahko pripeljejo do boljše rešitve. Po njihovem mnenju je slaba tudi komunikacija med različnimi starostnimi skupinami. Rešitve vidijo v tem, da se skozi sodelovanja zbere več denarja za dobre projekte in obratno, ter v poenostavitvah postopkov in intenzivnejšemu izobraževanju tudi glede uspešne komunikacije in sodelovanja. Hkrati je potrebno večje vključevanje, oglaševanje in povezovanje zainteresiranih ter reformiranje sistema tako, da bo manj birokracije, ter jasnejša zakonodaja.

Naslednji velik izziv vidijo v prenosu dobrih praks, kjer se po njihovem mnenju zatika tudi zato, ker v ta proces ni vključenih dovolj kompetentnih strokovnjakov, temveč se pogosto išče poceni rešitve in nasvete tudi zaradi pravil javnega naročanja. Rešitve udeleženci vidijo v ozaveščanju odgovornih odločevalcev o tem, da potrebujejo kvalitetno strokovno podporo in dovolj zahtevno artikulacijo vstopnih selektivnih strokovnih pogojev pri kandidaturi po Zakonu o javnem naročanju.

Po prepričanju udeležencev srečanja je potrebna sprememba izobraževalnega sistema in nadgradnja izkustev s teorijo. Udeleženci so pri tem izzivu kot vzrok navedli šolski sitem, ki z zamikom sledi aktualnim temam in razvoju stroke, kot tudi, da je v naši družbi prešibka komunikacija oziroma sodelovanje med različnimi sferami družbe in deležniki vpetimi v zeleno energetsko transformacijo. Kot rešitve so prepoznali v bolj izpostavljenih vsebinah, ki vključujejo primere dobrih praks, in pravočasno vključevanje vseh interesnih skupin že pri pripravi strategij. Izpostavili so tudi, da se je zaradi hitrih sprememb treba začeti učiti iz praktičnih primerov in jih kasneje tudi teoretično nadgraditi, in ne, da se za vsako ceno vztraja na obratni poti - od teorije v prakso.

Naslednji izziv vidijo v problemu pomanjkanja popolnih informacij. Vzrok za ta izziv so udeleženci pripisali trem vidikom, in sicer, da se vsakega v Sloveniji lahko opredeli kot strokovnjaka in to kljub pomanjkanju znanja in kompetenc. Nadalje zelo negativno obravnavamo ljudi, ki povedo, da so kaj naredili narobe, torej napak ne prepoznavamo kot priložnosti za učenje ter ustvarjamo strah pred napakami. In ne nazadnje je težava v neozaveščenosti uporabnikov in neusposobljenosti uporabnikov za prehod na brezogljične rešitve. Ta izziv bi bil rešljiv ob vključevanju resničnih strokovnjakov z referencami tudi iz prakse, kot tudi varnem in odprtem naslavljanju slabih praks, napak, pogovoru o tem, kaj je šlo narobe pri projektu in ne le, kaj je delovalo in bilo uspešno.

Velik izziv predstavlja prenos dobrih praks iz stroke v prakso. Vzrok za to, da se dobre izkušnje in prakse v manjši meri prenašajo v splošno prakso udeleženci vidijo v tem, da mnogo inštitucij živi od nerešenih problemov in zapletov, kot tudi, da državna zakonodaja ne sledi novostim. Rešitev je v bolj odprti zakonodaji in zakonskih predpisih, ki bi se tako lahko hitreje implementirali.

Naslednji izziv, ki so ga izpostavili udeleženci je v tem, da ni inštitucije, ki bi sistematično skrbela za razvoj OVE in za vse akterje na tem področju. Udeleženci so vzrok prepoznali v nedelovanju obstoječih inštitucij na tem področju oziroma njihovi nezadostni povezanosti, ter posledično posamičnih rešitvah, ki niso sistemske, ker je država še razmeroma mlada. Prav tako se energetska podjetja v OVE v veliki meri še niso vključila, izziv pa je tudi odvisnost od politike in pomanjkanje motivacije. Rešitev bi bila neodvisna strokovna inštitucija, ki bi pristopila celostno in politiki pri njenem odločanju ponudila strokovne rešitve, nagrajevanje dobrih preizkušenih praks ter njihov prenos v splošno prakso. Energetska podjetja naj zato poskrbijo za njeno vzpostavitev in izoblikovanje.