Danes na Brdu pri Kranju poteka že tradicionalni letni posvet Energetika in pravo.
Na edinem tovrstnem srečanju za energetsko-pravna vprašanja v Sloveniji so se zbrali številni slovenski pravniki in energetiki, ki so lahko prisluhnili aktualnim in zanimivim temam. Razprava prihaja v času številnih novosti slovenske in evropske energetske zakonodaje, zato je tematika še toliko bolj pomembna, saj le-ta prinaša vedno nove zaveze.
To je v uvodnem nagovoru izpostavil tudi državni sekretar na Ministrstvu za infrastrukturo mag. Klemen Potisek in predstavil energetsko zakonodajo, ki je trenutno v pripravi oziroma je bila pripravljena nedavno. Spregovoril je tudi o zakonodaji, ki jo bo treba še pripraviti, saj vse še nismo ustrezno prenesli v evropsko zakonodajo, na kar nas je EU že opozorila. Zato se na ministrstvu že spogledujejo s spremembami nekaterih aktov.
O tem, kakšne so pravne dimenzije načrtovanja v energetiki, je spregovoril strokovnjak za energetsko zakonodajo prof. dr. Rajko Pirnat s Pravne fakultete. Dotaknil se je vloge politike in gospodarskih subjektov pri načrtovanju v energetiki, pri čemer je izhajal iz instrumentov določanja pravic in obveznosti. Poudaril je, da je treba razlikovati med pravnimi in političnimi akti, saj iz tega izhajajo pravice in obveznosti. Preletel je prednosti in slabosti posameznih aktov načrtovanja, ki izhajajo iz EZ-1: energetski koncept Slovenije, lokalni energetski koncept, državni razvojni energetski načrt in akcijski načrt, desetletne razvojne načrte operaterjev, naložbene načrte in regulativne okvirje ter prostorske načrte. Kot je zaključil, Slovenija ne potrebuje vseh teh aktov, saj to prej vodi do problemov, kot do ustreznih rešitev. Po njegovem mnenju bi zadoščali razvojni načrti operaterjev, ki pa jih je treba čim bolj pogosto posodabljati.
V nadaljevanju je mag. Vesna Kolar Planinšič iz Sektorja za celovito presojo vplivov na okolje Ministrstva za okolje in prostor predstavila direktivo o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje ter direktivo o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje. Senta Marenz iz Evropske federacije za investicijsko pravo in arbitražo je spregovorila o pravnih vidikih potrebnih investicij zasebnega sektorja na področju energetike. Zbranim je predstavila kakšne so ovire v investicijskem okolju držav JV Evrope, katere so priložnosti zasebnega sektorja pri oblikovanju pan-evropskega energetskega trga ter, kako nas lahko podpre pravna regulativa EU pri pritegnitvi investicij v energetski sektor.
Težave menjav izhajajo iz zakona
Mag. Mateja Čuk iz odvetniške družbe Rojs, Peljhan in Prelesnik je zbranim predstavila pravne izzive implementacije EZ-1 - od zahtev pred regulatorjem do ustavnih pobud. Dotaknila se je ambicioznih ciljev postopka menjav dobavitelja, primerjave ponudb, tega, kaj so z novim energetskim zakonom pridobili potrošniki ter drugih aktualnih izzivov novega zakona. Kot je izpostavila, je prosta izbira in menjava dobavitelja ena izmed temeljnih pravic, ki so jo potrošniki dobili že z odprtjem energetskega trga, novi zakon pa je omogočil tudi izbiro dobavitelja iz tujine. Postopek menjave je v novem zakonu omenjen le v enem členu, ki določa, da končni odjemalec posreduje zahtevo za menjavo elektrooperaterju, ta pa izvede vse potrebno, da se pogodba o dobavi lahko začne izvrševati v 21 dneh od vložitve popolne zahteve. S tem se postopek menjave prenaša na dobavitelja, fokus pa bi moral biti na končnem odjemalcu. In tako se potrošnik namesto s čim hitrejšim, enostavnejšim in brezplačnim postopkom menjave dobavitelja, srečuje z dolgotrajnim postopkom, polnim ovir. EZ-1 je uvedel tudi primerjalnik rednih cenikov, ki pa potrošniku ne dajeverodostojne slike o ponudbah na trgu, saj ne vključuje različnih akcijskih ponudb. Prav tako je po njenem mnenju poleg dolgotrajnega postopka menjave neustrezna informiranost končnih potrošnikov tisto, kar povzroča upadanje števila menjav dobavitelja. Kot je spomnila na koncu je pomemben podatek tudi to, da sta bili letos vloženi dve ustavni pobudi EZ-1. Prva v zvezi z določbami, ki urejajo najem distribucijskega sistema, v kolikor distributer ni lastnik in druga v zvezi z omejitvijo pravice do stavke.
Razprava o menjavah dobavitelja se je razvila tudi na popoldanski okrogli mizi o energetskih trendih in pravnih izzivih na trgih z zemeljskim plinom in električno energijo, na kateri sta sodelovali mag. Mateja Čuk in mag. Manca Konjar iz GEN-I. Pogledali so, kako in predvsem kako hitro se menjava dobavitelja izvrši v sosednjih državah ter kaj vse sodi v postopek menjave. Kot je povedala Manca Konjar, je bil rok 21 dni določen na ravni držav EU in prav tako kot v Sloveniji se tudi ponekod drugod srečujejo z ovirami, ki podaljšujejo postopek menjave. A v sosednjih državah so ti postopki hitrejši in enostavnejši. Tako je postopek menjave dobavitelja električne energije na Hrvaškem zelo enostaven, saj se odvija na enem mestu, elektronsko in brez druge potrebne dokumentacije kot v Sloveniji. V Italiji potrošnik še isti dan prejme obvestilo, ali je bil postopek menjave uspešno izveden, v Avstriji pa obstaja enoten portal za električno energijo in zemeljski plin, menjava pa je izvedena z obvestilom novega distributerja prejšnjemu.
Okrogla miza je pokazala, da vse težave s postopkom menjave distributerja v Sloveniji izhajajo iz različnih interpretacij EZ-1. Zato je na regulatorju, da točno definira ta postopek. Samo tako bodo potrošniki dobavitelja lahko zamenjali hitreje, enostavneje in brezplačno. (pb)