Da je delo mlade raziskovalke na področju energetike precej bolj razgibano in dinamično, kot si običajno mislimo, je razvidno tudi iz pogovora s prikupno gospo Živo Bricman Rejc s Fakultete za Elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Na tem področju ni priložnosti za spanje na doseženih lovorikah. Ko je na raziskovalni poti uspešno rešeno eno vprašanje, se takoj odpre nekaj novih, velikokrat še bolj zagonetnih. Zato pri delu mlade raziskovalke, v družbi ustvarjalno nemirnih kolegov, nikoli ne zmanjka takih ali drugačnih izzivov.
Kdaj ste prvič prišli v stik z elektrotehniko in kako ste pozneje vstopili v ta svet?
»Moj prvi stik z elektrotehniko sega v otroške dni, ko sem iz radovednosti razstavila svojo ročno videoigrico ter očetov radio, da bi izvedela, kaj se skriva v tej črni škatli, in predvsem, da bi izvedela, kako stvar deluje. Kako deluje radio in kaj sploh je »elektrika«, sem izvedela pozneje, v tretjem letniku gimnazije, ko nam je takratni profesor fizike znal elektrotehniko približati na svojevrsten način. Končna odločitev za študij elektrotehnike je padla na informativnem dnevu, ko sem polna vprašanj prvič stopila na Fakulteto za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Po predstavitvi študija in po ogledu laboratorijev sem vedela, da je to »to«. Elektrotehnika se mi je vedno zdela skrivnostna veda, ki mi lahko veliko ponudi, zato sem jo želela raziskati in razumeti. V prvi fizični kontakt z visokofrekvenčno napetostjo sem prišla proti koncu prvega letnika fakultete, ko sem v Tehničnem muzeju Slovenije sodelovala kot demonstratorka poskusov Nikole Tesla. Problem brezžičnega prenosa električne energije je še dodano poglobil moja vprašanja.«
Kaj vas je v naslednjih letih študija najbolj pritegnilo na področju elektroenergetike? Kako ste postala mlada raziskovalka?
»Tekom drugega leta študija sem se seznanila z elektroenergetiko, ki je moje zanimanje močno pritegnila. Elektroenergetski sistemi, hidroelektrarne, termo elektrarne, jedrske elektrarne, obnovljivi viri energije, transformatorji… Želela sem razumeti, kako deluje največji sistem, ki ga je kdajkoli ustvaril in obvladal človek, zato sem se v tretjem letniku usmerila v študij elektroenergetike. Tako sem tudi spoznala svojega sedanjega mentorja prof. Marka Čepina. Navdušil me je za elektroenergetiko in za jedrsko tehniko, in tako sem v poletnih mesecih pričela s počitniškim delom pod njegovim vodstvom na Institutu Jožef Stefan na odseku za Reaktorsko tehniko, kjer je bil takrat zaposlen kot znanstveni sodelavec. Raziskovalno počitniško delo mi je bilo nov izziv, saj sem lahko pridobljeno znanje s predavanj in vaj uporabila pri delu, hkrati pa raziskovala meni takrat nepoznana področja in se ob tem veliko naučila. Proti koncu študija mi je prof. Čepin ponudil mesto mlade raziskovalke na Fakulteti za elektrotehniko. Ker me je raziskovalno delo zelo veselilo in ker sem v elektroenergetiki videla veliko izzivov prihodnosti, sem se po opravljeni univerzitetni diplomi prijavila na razpis Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije za mlade raziskovalce, in bila izbrana. Pred dobrim letom sem se zaposlila kot mlada raziskovalka na Katedri za elektroenergetske sisteme in naprave, natančneje v Laboratoriju za električna omrežja in naprave.«
Kaj obsega delo mlade raziskovalke? Katera znanja in sposobnosti so potrebne za ta poklic?
»Mlada raziskovalka je pravzaprav podiplomska študentka, katere delo je v glavnem usmerjeno v raziskave na določenem področju, kjer naj bi raziskovalka odkrila oziroma razvila nekaj novega, in s to novostjo prispevala k znanosti. Končni rezultat mlade raziskovalke je doktorska disertacija in objavljen vsaj en članek v znanstveni reviji. Seveda pa moje delo zajema veliko več kot zgolj raziskave usmerjene v doktorsko disertacijo. Na fakulteti sodelujem tudi pri pedagoškem delu, kjer vodim vaje na visokošolskem strokovnem študiju. Delo s študenti mi je v veselje, saj rada predajam pridobljeno znanje naprej, prav tako pa mi študentje popestrijo natrpan raziskovalni urnik. Veliko znanja, ki ga v laboratoriju pridobimo z raziskavami, s sodelavci uspešno prenašamo tudi v industrijo in na druge raziskovalne institucije. Sama sodelujem pri nekaterih projektih, ki jih opravljamo za industrijo, nekaj delovnega časa pa namenim tudi mednarodnim raziskovalnim projektom. Poleg vsega naštetega je ena izmed glavnih nalog mlade raziskovalke tudi stalno izobraževanje in izpopolnjevanje pridobljenega znanja. Tako sem se v prvem letniku podiplomskega študija srečala s štirimi predmeti, v sklopu katerih sem še dodatno razširila svoje znanje o sodobni elektroenergetiki. Dodatno izobraževanje pa prav tako zajema izpopolnjevanje na tujih in domačih konferencah, kjer se lahko kot mlada raziskovalka pobližje srečam z znanstvenimi izsledki drugih znanstvenikov ter hkrati predstavim svoje ugotovitve in rezultate raziskovalnega dela. Prejemanje kritik in idej drugih kolegov ter razpravljanje o sodobnih problemih elektroenergetike mi večkrat pomaga usmeriti raziskave v pravo smer.«
Kako se na tem področju osebno znajdete pri reševanju zahtevnejših raziskovalnih nalog?
»Kot mlada raziskovalka sem samostojna, iznajdljiva ter odprte glave. Moje znanje matematike, fizike, elektrotehnike, elektroenergetike, ki sem ga pridobila tekom dodiplomskega in podiplomskega študija, je glavno orodje pri mojem delu. Kot vsi raziskovalci se tudi sama večkrat soočam z na videz nerešljivimi problemi, katere pa lahko z vztrajnostjo in trdim delom v večini primerov razrešim sama. V tistih nekaj primerih, ko pa se stvari ustavijo, mi na pomoč priskoči mentor, mi predlaga kakšno uporabno idejo in me s tem potisne v pravo smer. Seveda pa pri mojem delu ne bi bilo nobenih pravih ugotovitev brez dobrega obvladanja računalniških programov, s katerimi lahko zajamem veliko število informacij, jih obdelam in dobim oprijemljive rezultate. Zato je dobra računalniška pismenost pogoj za mlade raziskovalce.«
Kaj je vaš največji izziv pri tem delu?
»Največji izziv, ki mi ga ponuja moje delo, je vsekakor reševanje zapletenih problemov, ki se na prvi pogled zdijo nerešljivi. Menim, da zadovoljstvo, ki ga človek občuti ob opravljenem delu, sovpada s težavnostjo dela. Torej večji kot je problem, ki ga rešim, večje je moje zadovoljstvo ob koncu delovnega dneva, tedna, meseca oziroma mesecev - odvisno od obsežnosti problema.«
Kakšen je vaš osnovni pogled na energetiko in okolje?
»V kolikor želimo ljudje sobivati v sožitju z naravo, menim, da je uporaba »čiste energije« edina prava rešitev za prihodnost. Pod čisto energijo štejemo obnovljive vire energije, kot so vetrna in sončna energija, hidroenergija, geotermalna energija in energija biomase, kot čisti vir električne energije pa lahko označimo tudi jedrsko energijo. Prav tako menim, da je sprejemljiva nadaljnja uporaba fosilnih goriv, v kolikor so zagotovljeni ustrezni ukrepi za zmanjševanje škodljivih vplivov na okolje. Pomemben ukrep za prihodnost pa je prav tako učinkovita in ekonomična raba energije. Menim tudi, da je eden izmed ključnih korakov zavedanje ljudi, da električna energija ni samoumevna, da ne nastane iz nič, ter da so za ustrezno proizvodnjo in prenos električne energije vedno potrebni določeni posegi v naravo in v urbano okolje. Prav tako morajo ljudje razumeti, da tako proizvodnja kot tudi prenos električne energije vedno predstavljata določeno tveganje za okolje in za ljudi, naloga elektroenergetikov pa je, da ga z ustreznimi ukrepi minimiziramo.«
V novejšem času je zelo aktualen razvoj na področju obnovljivih virov energije. Kako problematika OVE vpliva na zanesljivost elektroenergetskega sistema?
»Zanesljivost elektroenergetskega sistema (EES) v splošnem pomeni verjetnost, da bo določen sistem pod določenimi pogoji v določenem časovnem intervalu pravilno deloval. S stališča porabnikov električne energije to pomeni, da bo oskrba odjemalcev z električno energijo stalno zagotovljena s konstantno frekvenco in z določenim potekom napetosti v omrežju, ki mora biti ves čas znotraj dovoljenih mej. Zaradi priključevanja vedno večjega števila elektrarn iz obnovljivih virov energije (OVE) se struktura standardnega EES spreminja. Znano je, da sta velik problem večine obnovljivih virov njihova nezanesljivost ter nestanovitnost. Tako je proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov odvisna od naravnih dejavnikov, ki pa ne ustrezajo vedno postavljenim kriterijem. Problem obnovljivih virov energije je tudi njihova krajevna razpršenost po omrežju, kar predstavlja dodatne stroške zaradi širjenja EES. Standardna struktura EES tako ne omogoča več zanesljivega in učinkovitega obratovanja ob vpeljavi velikega deleža razpršenih virov (RV) energije. Težavo predstavljata predvsem koordinacija in regulacija vseh RV, saj proizvedena energija iz OVE naključno niha glede na okoljske dejavnike.«
Pred katerimi izzivi se na tem področju nahajate raziskovalci?
»Analize zanesljivosti omrežij z velikim številom OVE nas postavljajo pred nove izzive. Kako ovrednotiti verjetnost, da bo EES pravilno deloval ob vključevanju velikega števila spreminjajočih se OVE? Odgovor se nahaja v stohastičnih verjetnostnih analizah, s katerimi lahko EES opazujemo ob naključnih trenutkih v naključnih stanjih sistema s stališča verjetnostnih analiz. V splošnem lahko trdimo, da lahko priključitev RV izboljša zanesljivost EES, če sta zagotovljeni ustrezna koordinacija in regulacija proizvodnje RV, prav tako pa možnost shranjevanja energije ter regulacija odjema porabnikov. Prav tako pa je potrebno upoštevati vpliv električnih avtomobilov v prihodnosti, ki lahko k povečanju zanesljivosti EES pripomorejo (npr. akumulirajo višek električne energije), ali zanesljivost sistema močno ogrozijo (npr. lastniki električnih avtomobilov lahko polnijo akumulatorje v času, ko je v sistemu primanjkljaj energije). Za ustrezno vodenje, regulacijo in posledično za zanesljivo obratovanje takšnih omrežij je tako potrebna čim natančnejša napoved proizvodnje OVE ter natančna napoved porabe, vključno z upoštevanjem naključnega obnašanja električnih avtomobilov.«
Lahko na kratko zaokrožite vaš pogled na poklic mlade raziskovalke? Kaj vas pri tem delu najbolj veseli? Kakšna so vaša nadaljnja pričakovanja?
»Po dobrem letu v vlogi mlade raziskovalke lahko brez zadržkov povem, da svoje delo z veseljem opravljam. Predvsem me pri mojem delu veseli samostojnost in raznolikost dela, vse od raziskovanja, pedagoškega dela, stalnega izobraževanja, do sodelovanja z industrijo in tujino. Vsekakor se mi mesto mlade raziskovalke na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani zdi dobra odskočna deska za naprej, pa naj bo to v akademskem svetu ali v industriji.«
Nam lahko zaupate še, komu oz. čemu se radi posvečate v prostem času?
»Kljub vsem obveznostim v službi mi še vedno ostane nekaj prostega časa, ki ga rada preživim z družino in s prijatelji. Nekaj prostega časa namenim tudi športu, saj menim, da redna telesna aktivnost pozitivno vpliva tako na zdravje kot tudi na moje mišljenje in posledično na moje delo. »Mens sana in corpore sano«. Sicer pa veliko tudi potujem, saj me raziskovanje tujih dežel in kultur dodatno izpopolnjuje. Moja velika strast pa je tudi umetnost, tako opazovanje kot tudi ustvarjanje umetniških del. Marsikatera moja slika da stanovanju, pa tudi delovnemu mestu, umetniški pridih.«
Miro Jakomin