V družbi Elektro Maribor so v okviru posvetov v akademiji distribucije o energetski prihodnosti Slovenije in s tem povezanimi strateškimi razvojnimi dokumenti, pripravili posvet o osnutku nacionalnega energetskega in podnebnega načrta Slovenije. Kot je uvodoma izpostavil predstavnik ministrstva za infrastrukturo
mag. Silvo Škornik so se priprave na oblikovanje omenjenega dokumenta začele leta 2017 z ustanovitvijo posebne delovne skupine, katere delo pa je zaradi volitev nato nekoliko zastalo in smo se tako zdaj znašli v precejšnji časovni stiski, saj morajo države članice EU nacionalne energetsko podnebne načrte evropski komiji dostaviti do konca leta, v začetku prihodnjega leta pa tudi strategijo za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, pri čemer naj bi te do leta 2030 zmanjšali za 15 odstotkov glede na izhodiščno leto 2005. Kakor koli že na pristojnih ministrstvih se trudijo, da bi oba dokumenta pravočasno spravili pod streho, predhodno posvetovanje in dialog z zainteresiranimi deležniki pa poteka do 8. aprila, ko zbirajo tudi mnenja in predloge v zvezi z dvajsetimi zastavljenimi ključnimi vprašanji.
Dr. Boris Sučič iz Inštituta Jožef Stefan, ki je član desetčlanske strokovne skupine iz različnih družb za pripravo strokovnih podlag, je uvodoma pojasnil, da smo v Sloveniji na nekaterih področjih glede zmanjšanja izpustov in povečanja energetske učinkovitosti že veliko storili – tako denimo že 85 odstotkov industrije za pokritje energetskih potreb uporablja električno energijo in plin, da pa je pred nami še kar nekaj zahtevnih nalog, tako glede povečanja deleža obnovljivih virov energije, zmanjšanja emisij v prometu in energetske prenove stavb. Pri tem bodo ključni izzivi za doseganje ciljev ustrezna prilagoditev distribucijskega omrežja (e-mobilnost, toplotne črpalke, integracija razpršenih virov), sinergijsko in projektno povezovanje omrežij (elektrika, plin, toplotno omrežje, hranilniki in obnovljivi viri) ter ustrezna regulatorna politika, ki bo sledila tem zahtevam. Kot je še dejal, je za dosego zastavljenih ciljev na voljo več poti, ključnega pomena pa je, da si bomo določili ambiciozne, a vendarle realne cilje, kar bo mogoče doseči le z usklajenim delovanjem več sektorjev.
Neizpolnitev ciljev bo imela finančne posledice
Realna postavitev ciljev je, kot je bilo opozorjeno v nadaljevanju, ključnega pomena tudi zato, ker nas v primeru nedoseganja sprejetih zavez čakajo finančne posledice, saj ne le, da ne bomo mogli črpati namenskih evropskih sredstev, temveč je evropska komisija kot varovalo vključila tudi vplačilo sredstev oziroma kazni v poseben evropski sklad, iz katerega bodo nato financirali projekte v tistih državah, ki bodo pripravljen pomagati k doseganju skupnih ciljev na ravni EU. Ob tem je bilo tudi rečeno, da so cilje na ravni EU konec minulega leta še zaostrili, kar tudi za države članice pomeni dodatne obremenitve in še več naporov za njihovo izpolnitev.
Na področju energetiki so največji izzivi pred distribucijo
Udeleženci posveta, so si bili glede na napovedano novo dobo elektrifikacije in povečevanja deleža obnovljivih virov, edini, da ključne naloge v prihodnje čakajo distribucijska podjetja, ki naj bi bila nosilci povezovanja razpršenih virov, uvajanja e-mobilnosti in prehoda ogrevanja na električno energijo. Mag. Edvard Košnjek iz Elektra Gorenjska, ki zastopa interese distribucije v omenjeni strokovni skupini, je v nadaljevanju podal nekaj zanimivih številk, povezanih z možnostjo izpolnitve predvidenih zahtevnih nalog. Kot je dejal, se razkorak med željami in investicijskimi možnostmi povečuje, saj omrežje ni bilo delano za nove zahteve, ki z uvajanjem e-mobilnosti in toplotnih črpalk prinašajo sedemkrat večje obremenitve. Da bi temu lahko uspešno sledili, bi zato morali do leta 2030 samo v nizkonapetostno distribucijsko omrežje vlagati vsaj 150 milijonov evrov na leto (dosedanja vlaganja so bila v povprečju 125 milijonov), po tem letu pa celo 250 milijonov evrov, kar povedano drugače pomeni, da bi moral vsak odjemalec prispevati dodatnih 11 evrov na mesec. Potrebna prihodnja vlaganja v distribucijsko omrežje bodo seveda odvisna od izbranega scenarija, je pa treba jasno povedati, je dejal Košnjek, da prehod v nizkoogljično družbo nikakor ne bo poceni ter, da nas lahko napačne odločitev pahnejo v energetsko revščino.
Da je zato Nacionalno energetsko podnebni načrt eden najpomembnejših strateških dokumentov, je bil menja tudi predsednik uprave Elektra Maribor mag. Boris Sovič, ki je izpostavil, da se z novo strategijo med drugim predvideva tudi prava revolucija na področju energetske oskrbe stavb ter, da bo v prehodnem obdobju tudi zato imela ključno vlogo distribucija, ker je uporabnikom najbližja. Kot je dejal, so v njihovi družbi in tudi drugih distribucijskih podjetjih temeljito preučili osnutek NEPN, pri čemer se njihove ključne pripombe nanašajo na smiselnost časovne uskladitve temeljnih dokumentov (EKS in NEPN, ki se zdaj nanašata na različna časovna obdobja), vključitev manjkajočih poglavij (ni denimo določenih specifičnih ciljev na področju skladiščenja energije, ki bo imelo v prihodnje veliko vlogo), jasnejšo opredelitev vloge distribucijskega omrežja na vseh napetostnih nivojih, vključitev tudi drugih omrežij (plinskega in toplotnega) ter opredelitev sprejemljivosti, v smislu, v kolikšni meri lahko z izbranim scenarijem sploh dodatno obremenimo prebivalstvo in gospodarstvo. Za uspešen prehod v nizkoogljično družbo bo po njegovih besedah treba oblikovati energetsko politiko, ki bo sinergija različnih politik na več področjih, poleg robustnega in naprednega omrežja pa bo treba zagotoviti tudi takšen tarifen sistem, ki bo spodbujal fleksibilnost uporabnikov ter preprečeval erozije na področju omrežnine, to je, da bodo vsi odjemalci plačevali za spodbude in uvajanje sodobnih tehnologij peščici drugih.
V nadaljevanju razprave smo še lahko med drugim slišali, da bi bilo treba poleg tehnološkega vidika podnebno energetskega načrta preučiti še družbeni in okoljski, opozorilo, da tehnologija že prehiteva regulativno ureditev in oblikovanje tehničnih predpisov, da se moramo zavedati, da smo se z vstopom v EU odpovedali delu energetske suverenosti, da bo treba krepko razmisliti, s katerimi viri bomo omogočili doseganje zastavljenih ciljev, da je za izpeljavo novih investicij v energetiki nujno doseči soglasje z okoljem in zagotoviti boljše medresorsko usklajevanje ter ne nazadnje za določene odločitve prevzeti tudi odgovornost.