Ko je dr. Robert Golob, predsednik uprave GEN-I, leta 2008 iskal možnosti, kamor bi vpisal svoje otroke v vrtec, je slučajno odkril igralne urice Montessori. Metoda ga je tako pritegnila, da si je zamislil svoj lastni vrtec. Vrtec – Hiša otrok, Sonček d.o.o., je začel z delom jeseni leta 2008. Danes deluje na lokaciji družbe GEN-I v Kromberku pri Novi Gorici, kjer stoji od julija 2011 nova poslovna stavba. V vrtcu so zaposlene tri vzgojiteljice in dva pomočnika. Za kaj gre pri tej metodi?
Moto metode Marije Montessori, pobudnice te vrste vzgoje, je: »Pomagaj mi, da napravim sam.« Vrtec Montessori je zelo drugačen od klasičnih vrtcev. Kot je razložil dr. Golob, pri tej vzgoji otrok skozi svobodo najde red in disciplino. »V dveh besedah: pustiš mu popolno svobodo, otrok pa se disciplinira sam. Tako združiš dva paradoksa med seboj na pravi način: ne da skozi disciplino najdeš »svobodo«, kar počnejo običajno, pač pa obratno. Vsi ljudje smo načeloma notranje stabilna bitja in ko ustvariš primerno okolje, omogočiš otroku da najde samega sebe in s tem notranjo disciplino. Iz lastnih izkušenj vam povem, da zadeva izjemno deluje,« je povedal dr. Robert Golob, s katerim smo se pogovarjali o izkušnjah z vrtcem Hiša otrok.
Idejo ste dobili naključno?
Tako je. V bolnišnici v Stari Gori, ki je namenjena otrokom s posebnimi potrebami, so nam priporočili obisk Montessori uric, saj Nova Gorica ni imela razvojnega oddelka v vrtcih. Že po prvem tednu smo vedeli, da je to, to. In to za otroke na vseh stopnjah razvoja. V Evropi in ZDA je ta metoda cenjena in zelo razvita, v Sloveniji pa je še precej na začetku. Druge šole, kot sta denimo Walfdorfska in Steinerjeva, sta pri nas bolj znani in navzoči že več let, vendar se tudi Montessori hitro uveljavlja. Ko sem to metodo prvič videl v praksi, nisem mogel verjeti, da je kaj takega možno, zato sem se tudi sam začel izobraževati, da sem sploh razumel, za kaj gre.
Kakšni so torej cilji vzgoje Montessori?
Bistvo programa je, da vzgojitelj ustvari tako okolje in pogoje, da otroku pomaga, da sam potegne iz sebe najboljše. Na primer, otroku ne predpisujemo, da bo danes matematika. Ne, čeprav ta program imamo, se lahko otrok sam odloči med matematiko, geografijo, slovenščino, biologijo …, Učitelj mu pokaže učne materiale, ki so na voljo, potem pa se otrok sam odloči, s čim se bo ukvarjal. Vsi otroci nikoli niso na enaki ravni pri vseh predmetih, vsem ne ustreza vsak dan enako, zato se pobudo prepusti njim. S tem pa se jim neverjetno dvigne motivacija in delo oziroma učenje jih dobesedno posrka. To je poenostavljena zgodba o tej teoriji, ki me je pritegnila.
Se morajo vzgojitelji dodatno izobraževati?
Ja, ogromno. Drugačen odnos se začne že s tem, kako se vzgojitelj giblje, kako stoji, kako se izraža … Ko sem to prvič videl, nisem mogel verjeti, kako lahko nekdo obvlada skupino otrok samo s tem, da daje pozitiven vzgled z intonacijo govora in pravimi ter zelo počasnimi kretnjami. Obstajajo cele procedure šolanja, kako do tega prideš. Zdaj so s tem začeli tudi v Ljubljani, ko pa smo mi začenjali, ni bilo še nič, le v tujini.
Vrtec je bil prvotno namenjen otrokom zaposlenih?
Tako je, v naši družbi si želimo, da zaposleni ne bi bili na trnih, ko je ura tri in morajo v vrtec po otroke. Če pridejo po otroka med zadnjimi, jih vzgojiteljice že gledajo z nejevoljo. Nekateri zaposleni pa bi urnik malce podaljšali, še kaj postorili tudi po tretji uri, potegnili uro ali dve. Zato, da se ne bi obremenjevali, smo začeli razmišljati o lastnem vrtcu. Začeli smo tako, da bi bil vrtec prvenstveno namenjen zaposlenim, potem pa smo videli, da je bil interes velik tudi v okolju, tako da imamo danes 24 otrok v dveh oddelkih, 8 od teh jih je od zaposlenih, drugi pa so zunanji. Imamo še tudi 40 otrok v čakalni vrsti!
So starši zadovoljni?
Tudi sam imam otroka v vrtcu in tudi v imenu drugih staršev si upam trditi, da je res unikaten vrtec. Smo pa tudi pri delu s starši drugačni. Sedaj razmišljamo o uvedbi družinskih srečanj, kjer bi se neformalno srečevali s celotnimi družinami. Na livadi za poslovno stavbo bomo naredili piknik. Na tak način lahko dobiš informacije, ki so bistveno bolj dobronamerne in usmerjene, saj ustvariš okolje, ki spodbuja pozitivno razmišljanje, kar – priznajte, ni običajna praksa. Tudi na tem področju ima šola Montessori prednosti. Res pa je, da se odnosom s starši do zdaj nismo toliko posvečali, pač pa smo bili bolj usmerjeni v izobraževanje kadrov. Teh namreč ni in jih moraš posebej izobraziti. Samo dobro izobraženi kader lahko namreč kakovostno izvaja program. Tu je največji izziv – kadri.
Vladimir Habjan
Več v oktobrskem Našem stiku