Znano je namreč, da morajo države članice EU zahteve glede skoraj nič energijskih stavb vključiti v svojo zakonodajo.
V njej morajo, je dejal mag. Erik Potočar z Ministrstva za infrastrukturo in prostor (Direktorat za energijo, sektor za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije), opredeliti merila za skoraj nič energijsko hišo in zagotoviti, da bodo od 31. decembra 2020 skoraj nič energijske vse nove stavbe, od 31. decembra 2018 pa vse nove stavbe, ki jih uporabljajo ali so lastniki organizacije javnega sektorja.
Potrebe moč pokriti z obnovljivimi viri
Prenovljena direktiva opredeljuje skoraj nič energijske stavbe kot stavbe, ki potrebujejo tako malo energije za ogrevanje in hlajenje, da je te potrebe večinoma mogoče pokriti z obnovljivimi viri, vključno z obnovljivo energijo, proizvedeno na stavbi ali povsem ob njej. Natančna opredelitev skoraj nič energijske gradnje je sicer prepuščena posamezni državi članici.
»Države članice morajo pripraviti tudi nacionalni načrt za povečanje števila gradenj skoraj nič energijskih hiš in o napredku vsake tri leta poročati Evropski komisiji. Ti nacionalni načrti imajo lahko opredeljene cilje glede na kategorijo stavb in med drugim vključujejo opredelitev skoraj nič energijskih stavb, kjer so z numeričnim indikatorjem rabe primarne energije v kilovatni uri na kvadratni meter na leto upoštevani nacionalni, regionalni ali lokalni pogoji. Akcijski načrt mora imeti določene vmesne cilje za izboljšanje energetske učinkovitosti novih stavb do leta 2015 in mora vsebovati informacije o finančnih ali drugih ukrepih za spodbujanje gradnje skoraj nič energijskih stavb,« je pojasnil mag. Potočar.
Kot je ob tem še dejal, bo zahteve prenovljene direktive, torej tudi obveznosti glede skoraj nič energijskih stavb, v našo zakonodajo prinesla sprememba energetskega zakona. Natančna definicija skoraj nič energijske stavbe pa bo zapisana v spremembi pravilnika, ki ureja področje učinkovite rabe energije v stavbah. (mj)