Energetska revščina v luči aktualnih razmer na svetovnih energetskih trgih postaja namreč vse večji problem tako v Sloveniji kot v drugih državah EU, zato se na ravni EU to vprašanje vse bolj izpostavlja v okviru socialne, stanovanjske, energetske in drugih politik. Cilj strategije Evropa 2020 je zmanjšati tveganje za energetsko revščino, zato je boj proti njej prednostna naloga EU, ki jo je treba podpreti na vseh ravneh. EU sicer nima skupne opredelitve pojma energetske revščine, ne skupnega kazalnika zanjo, prav tako pa nima posebne skupne evropske politike, namenjene temu področju. Opredelitev obstaja samo v nekaterih državah članicah EU. Vendar evropska direktiva zahteva, da države članice EU definirajo energetsko revščino. V splošnem je energetska revščina stanje, v katerem je gospodinjstvo, katerega dohodek je nižji od praga tveganja revščine in ne more zadovoljiti svojih osnovnih potreb po energiji zaradi neustreznih bivanjskih razmer ali nezmožnosti izpolnjevanja teh potreb po dostopnih cenah.
Predlog uredbe je pripravljen na podlagi Zakona o oskrbi z električno energijo, kjer je določeno, da vlada RS predpiše merila za opredelitev in ocenjevanje števila energetsko revnih gospodinjstev, kot so materialna ogroženost, velik delež izdatkov za energijo od razpoložljivega dohodka, preseganje povprečnega deleža izdatkov za energijo in nizka energijska učinkovitost prostorov gospodinjstva. Materialna ogroženost se dokazuje z odločbo o denarni socialni pomoči ali z odločbo o varstvenem dodatku.
Po predlogu uredbe je energetska revščina stanje, v katerem je gospodinjstvo, katerega dohodek je nižji od praga tveganja revščine in ne more zadovoljiti svojih osnovnih potreb po energiji zaradi neustreznih bivanjskih razmer ali nezmožnosti izpolnjevanja teh potreb po dostopnih cenah. Med osnovne potrebe po energiji se štejejo zlasti stroški ogrevanja, priprave sanitarne vode, hlajenja, kuhanja in razsvetljave.
Prag tveganja energetske revščine je v skladu s predpisano metodologijo, ki jo uporablja statistični urad in se izračuna kot 60 odstotkov mediane ekvivalentnega neto razpoložljivega dohodka vseh gospodinjstev, pri čemer se upošteva t. i. prilagojena OECD-jeva ekvivalenčna lestvica.
Prag tveganja energetske revščine za posamezno gospodinjstvo se izračuna tako, da se prag tveganja revščine pomnoži s številom ekvivalentnih odraslih članov v tem gospodinjstvu.