Vlada večinoma podpira novo zakonodajo EU glede notranjega trga z električno energijo in glede pripravljenosti na tveganja v sektorju električne energije.
Slovenija podpira predlog o izvajanju dimenzioniranja rezervne zmogljivosti in količine izravnalne zmogljivosti na regionalnem nivoju. Nabava izravnalne zmogljivosti naj bi bila po novem namreč izvedena regionalno, brez razlikovanja med individualno in agregirano ponudbo. Slovenija ta določila podpira, saj omejenost na državo za majhne sisteme, kot je slovenski, prinaša velike stroške. Slovenija je že do sedaj na tem področju uporabljala regionalne pristope.
Po drugi strani se ne strinja z opustitvijo možnosti zmanjšane omrežnine zaradi prihodkov iz prezasedenosti, prav tako je zadržana tudi do ideje, da bi nivo zanesljivosti določal regulator, saj je to v prvi vrsti politično in ne strokovno vprašanje. Slovenija bo zagovarjala stališče, da odločitev o tem sprejme vlada.
V nadaljevanju Slovenija podpira uvedbo enotne metodologije za oceno zadostnosti proizvodnih virov, ki naj bi se izvajala na regionalnem nivoju in na njej temelječo morebitno uvedbo mehanizmov za zagotovitev proizvodnih zmogljivosti. Zagovarjala bo daljši rok za prilagoditev obstoječih mehanizmov novim zahtevam. Prav tako se strinja z uvedbo regionalnih obratovalnih centrov in z idejo o evropskem telesu za distribucijske operaterje, a je nekoliko zadržana glede izvedbe, saj po njenem mnenju način delovanja v predlogu ni zadosti jasen. Podpira tudi predlog, da se smernice oziroma omrežni kodeksi sprejemajo z delegiranimi akti.
V nadaljevanju je vlada podprla večino sprememb predloga Evropske komisije o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo, ki po njenem mnenju predstavlja dobro podlago za nadaljnja pogajanja o novem tržnem modelu EU. Izrazila pa je nekaj zadržkov.
Slovenija se strinja, da je treba odpraviti splošno regulacijo cen končnih odjemalcev in jo, če je to nujno, zožiti le na socialno ogroženo skupino. Splošna regulacija po njenem mnenju ni združljiva s trgom energije in zajame tudi odjemalce, ki takšne regulacije ne potrebujejo. Prav tako po prepričanju vlade ni potrebe, da bi polnilnice pri priključevanju pozitivno diskriminirali glede na odjemalce. Obveza pojasnila v primeru zavrnitve pri priključitvi polnilnice je le nepotrebna administrativna obremenitev.
Vlada načeloma podpira možnosti za oblikovanje dinamičnih cen, a obveza države glede tega bi morala biti nekoliko bolj pogojena z možnostmi, kot je na primer obstoj naprednega merilnega sistema, sicer bi osamljene zahteve lahko povzročile nesorazmerne stroške.
Koristno bi bilo predvideti, da primerjalnik ponudbe izvaja regulator kot nevtralna institucija. V tem primeru certifikacija primerjalnikov ne bi bila potrebna, kar bi zmanjšalo administrativno breme. Slovenija načeloma podpira premik, ki omogoča aktivne odjemalce, a dvomi, da bi bilo nastopanje vsakega odjemalca posebej (tudi gospodinjskega) na organiziranem trgu koristno.
Vlada je podprla določilo o jasnih računih. Strinja se tudi s plačilom omrežnine ločeno za oddajo in odjem, a v zvezi s tem bi bilo treba za investitorje, ki so v morebitni sistem samooskrbe, kjer omrežnina za oddajo in odjem nista zaračunana ločeno, vstopili pred sprejetjem direktive, predvideti zadostno prehodno obdobje.
Strinja se z določbami glede odziva odjema, interoperabilnosti naprednih merilnih sistemov in njihovo razširjeno funkcionalnost ter tudi s spremljanjem energetske revščine in podpira izvajanje nefrekvenčnih sistemskih storitev s strani distribucijskega operaterja. Podpira tudi izboljšano fleksibilnost trga sistemskih storitev.
Prav tako podpira pospešeno priključevanje polnilnic za električna vozila in se strinja z ločitvijo od distribucijskega operaterja, enako tudi v primeru shranjevalnikov. Enako velja tudi za predlog, da sistemski operater ni lastnik sredstev za dobavo sistemskih storitev in shranjevalnikov, razen pod posebnimi pogoji.
Po drugi strani pa Slovenija ne podpira splošne veljavnosti člena o priključevanju elektrarn, ki je prej veljal le v primeru neodvisnega operaterja (ITO). Predlagani člen namreč prepoveduje sistemskemu operaterju zavrnitev priključitve nove elektrarne ali shranjevalnika zaradi morebitnih prihodnjih omejitev zmogljivosti omrežja. Zaradi morebitnih stroškov ojačitve omrežja ne sme zavrniti nove priključne točke na omrežje. Po mnenju Slovenije namreč brezpogojna priključitev ni vedno izvedljiva in je ne bi smeli uvesti. Strinja pa se še z zaostrenimi pogoji za imenovanje organov regulatorja, kot tudi z razširjenim naborom nalog regulatorja.
Nova uredba zmanjšuje tveganja v sektorju električne energije
Vlada je podprla tudi predlog uredbe o pripravljenosti na tveganja v sektorju električne energije in razveljavitvi direktive, ki se nanaša na zanesljivost oskrbe in ne zadošča več potrebam EU.
Soglaša s predlogom, da države članice imenujejo pristojne organe za izvajanje uredbe, izdelajo kratkoročne ocene zadostnosti oskrbe in pripravijo nacionalne načrte pripravljenosti na tveganja, ki vsebujejo tudi regionalno usklajene ukrepe.
Uredba je popolnoma nova in preklicuje direktivo o zanesljivosti oskrbe, ki ne zadošča več potrebam EU. Države so v današnjem času zelo dobro povezane in težave pri oskrbi največkrat ne ostanejo na nivoju države, ampak se širijo in vplivajo na druge, včasih pa so celo razlogi regijske narave, zato je pri oceni tveganj, pripravi na tveganja in pri ravnanju v času krize potrebno sodelovanje in usklajenost med državami.
Zato mora biti zagotovljeno odgovorno ravnanje vseh držav, tudi povezanih nečlanic EU, saj slaba pripravljenost v eni državi lahko ogrozi oskrbo v drugih. Po drugi strani pa skupna pripravljenost na krizne razmere omogoča lažje in cenejše izogibanje krizam, kot tudi lažje obvladovanje kriz. Na splošno skupen pristop omogoča večjo zanesljivost napajanja, od česar imajo končno korist vsi, predvsem pa gospodarstvo. To opravičuje potrebo po novi uredbi, pa tudi po dodatnih administrativnih bremenih, ki jih ta uredba prinaša.
Uredba tako nalaga izdelavo kratkoročne ocene zadostnosti. Vse države morajo določiti pristojno telo, ki izvaja naloge iz te uredbe in zagotoviti oceno tveganja pri oskrbi z elektriko. Evropskemu združenju operaterjev prenosnih sistemov na področju električne energije (ENTSO-E) uredba nalaga vzpostavitev metodologije za določitev regijskih kriznih scenarijev, države članice pa nato določijo nacionalne krizne scenarije. ACER nato na podlagi predloga ENTSO-E sprejme metodologijo za kratkoročno oceno zadostnosti. Države to metodologijo uporabijo pri oceni zadostnosti, ENTSO-E pa izdela oceno zadostnosti za regije. Pristojno telo države po novi uredbi izdaja zgodnja opozorila in razglaša izredna stanja. Po novi uredbi se poveča vloga EU Koordinacijske skupine za elektriko.
Uredba določa tudi, da se v to sodelovanje držav EU vključijo tudi nečlanice, posebej države Energetske skupnosti. Uredba predvideva tudi regionalne centre vodenja.
Slovenija na splošno predlog podpira. Sicer ta prinaša dodatno administrativno breme, vendar že preprečitev ali zmanjšanje posledic enega samega večjega razpada energetskega sistema na nivoju EU ali regije upraviči stroške dodatnega administrativnega bremena. Bo pa zagovarjala daljše roke za izpolnitev predlaganih določil. Slovenija se strinja s predlogom, da države članice imenujejo pristojne organe za izvajanje uredbe, izdelajo kratkoročne ocene zadostnosti oskrbe in pripravijo nacionalne načrte pripravljenosti na tveganja, ki vsebujejo tudi regionalno usklajene ukrepe.