Evropsko komisijo so pozivali, naj pojasni prispevek sredstev EU k energijski učinkovitosti v podjetjih. Revizorji ugotavljajo, da je financiranje EU še vedno premalo povezano s potrebami podjetij. Rezultatov, ki se od njega pričakujejo, sicer ni mogoče zajeti v obstoječem okviru spremljanja, vendar je verjetno, da bodo ti le malo prispevali k doseganju ciljev EU na področju energijske učinkovitosti. Revizorji so med drugim odkrili dokaze, iz katerih je mogoče sklepati, da bi bilo več projektov lahko uspešnih tudi brez javne podpore.
Energijska učinkovitost je pomemben del prizadevanj EU, da bi ta do leta 2050 postala ogljično nevtralna. Toda še vedno so potrebna znatna prizadevanja, podjetja pa morajo imeti pri tem pomembno vlogo. EU je zato poleg ukrepov držav članic med letoma 2014 in 2020 namenila znatna sredstva za podporo izboljšavam na področju energijske učinkovitosti v podjetjih.
Revizorji ugotavljajo, da se je načrtovana raven podpore v okviru kohezijske politike EU v zadnjih letih zmanjšala, in sicer s skupno 3,2 milijarde evrov v letu 2016 na 2,4 milijarde evrov v letu 2020. Poleg tega je bila večina porabe skoncentrirana le v nekaj državah članicah. Približno dve tretjini dodeljenih sredstev za energijsko učinkovitost v podjetjih je bilo namreč porabljenih v le petih državah (Češka, Poljska, Nemčija, Italija in Bolgarija).
Poročilo vzbuja pomisleke glede dejanske dodane vrednosti financiranja EU. Jasno je, da imajo nepovratna sredstva EU pomembno vlogo pri odločanju o naložbah v podjetjih. Vendar so bile v večini primerov naložbe, ki so prejele finančna sredstva, že načrtovane. To pomeni, da bi se več projektov izvedlo tudi brez podpore EU. Revizorji ugotavljajo, da so naložbe v energijsko učinkovitost tudi brez javne podpore na splošno učinkovite. Glede na ocene je ceneje prihraniti eno enoto energije, kot pa plačati za isto količino električne energije – vira energije, ki se pretežno uporablja. To navedbo še toliko bolj drži ob nedavnem zvišanju cen energije.
Skupni prispevek sredstev EU je težko določiti. Revizorji ugotavljajo, da ocena smotrnosti na ravni EU ni mogoča. Nacionalni organi so sicer določili kazalnike, vendar se ti razlikujejo med državami članicami in včasih celo med programi v isti državi članici. Ker na ravni EU ni konsolidiranih informacij, so revizorji opravili lastne izračune. Ocenjujejo, da potencialni prihranki, ustvarjeni s sofinanciranimi projekti v podjetjih, pomenijo približno 0,3 odstotka predvidenega prihranka, potrebnega za dosego ciljnih vrednosti EU za energijsko učinkovitost za leto 2030. To pomeni, da bodo projekti za energijsko učinkovitost, ki jih financira EU, le malo prispevali k dosegi ciljev EU.