Dediščino velikana znanosti, slavnega inovatorja in verjetno tudi največjega električnega inženirja vseh časov, Nikole Tesle, ki se ponaša z več kot 1200 odkritji in izumi, najdemo prav v vsaki sodobni električni napravi. Kot oče izmeničnega električnega toka je postavil temelje industrijskega in gospodarskega razvoja in mu dal nesluten pospešek. Če pomislimo, kakšen bi bil današnji svet brez elektrike, radia, televizije, interneta, radarjev, rentgenskih aparatov in tudi pripomočkov v stomatološki medicini, lahko trdimo, da je vsak električni drog, ki predstavlja prenosno pot izmeničnem toku do oddaljenih mest in vasi, v resnici njegov spomenik. Brez izmeničnega toka oziroma toka, ki mu lahko periodično spreminjamo smer, ga lahko transformiramo na visoke napetosti in ga lahko prenašamo na velike razdalje, bi se mesta in vasi znašli v temi, ustavili bi se vlaki in obstali električni avtomobili. Lahko rečemo, da je izmenični tok še danes osrednji predmet dejavnosti, katere namen je zagotavljanje zanesljive, kakovostne in varne oskrbe odjemalcev, kar zahteva nenehno spremljanje in sledenje novostim elektrotehniške stroke. Izmenični tok je navzoč tako v proizvodnji, prenosu in distribuciji ter ima poleg energetike vpliv tudi na številna druga področja, kot so telekomunikacije, daljinsko upravljanje, robotika, avtomatika in digitalna tehnika.
Prisoten je v visokih, srednjih in nizkonapetostnih mrežah in predstavlja najdragocenejšo globalno blagovno znamko, ki je po raziskavah ameriške akademije tehniških znanosti, omogočila največji tehniški dosežek človeštva v 20. stoletju, to je globalno povezanost elektroenergetskega sistema. Oblika izmenično večfaznega toka je zmagala tudi v tehnološkem spopadu med izmeničnim in enosmernim tokom v letih 1888 do 1895, saj se je zaradi možnosti široke uporabe izkazala za najprimernejšo. Kot je mogoče razbrati iz arhivov, se je Tesla tudi popolnoma zavedal, da je odgovoren za nastanek dobe elektrike in, da, je z odkritjem vrtilnega magnetnega polja, kot osnove za razvoj izmeničnega električnega toka, elektrika postala geografsko neodvisna. In kot takšna naj bi ljudi pripravljala na novo vesoljsko obdobje.
Elementi, kot so generatorji, transformatorji, vodniki, izolatorji in sistemska vprašanja pri delovanju izmeničnega električnega toka, so tako hitro postali središče zanimanja novonastale stroke. Začeli so ustanavljati tudi posebne izobraževalne centre in pozneje fakultete za elektrotehniko, med njimi po drugi svetovni vojni tudi Ljubljansko. Lahko bi rekli, da so osnovna načela izmeničnega električnega toka prisotna tudi v današnjih računalniških omrežjih in napravah, saj nekje v njihovi bližini vedno brni nek transformator, ki spada med enega od večjih Teslinih izumov.
Ko govorimo o pomembnosti uvedbe izmeničnega toka, je treba omeniti tudi velikana elektrotehnike in šahovskega velemojstra svetovnega slovesa prof. dr. Milana Vidmarja, ki je postavil temelje slovenskega elektroenergetskega sistema in je v knjižnem delu Med Evropo in Ameriko, ki je bilo izdano v Ljubljani leta 1937, opisal tudi njegova osebna srečanja z obema takratnima jugoslovanskima izumiteljema, ki sta delovala v Ameriki. Brez Mihajla Pupina ne bi imeli telefonskih pogovorov na velike razdalje, vsaj ne tako zgodaj, brez Nikole Tesle ne bi bilo radia in telegrafije in ne silovitega napredka človeštva, brez dr. mIlana Vidmarja pa ne tako silovitega razvoja slovenske elektrotehnike. Dr. Milan Vidmar, katerega ime danes nosi tudi vodilna slovenska inženirska in znanstvenoraziskovalna organizacija na področju elektroenergetike, si je sicer ves čas prizadeval za oblikovanje močnega jedra slovenske raziskovalne dejavnosti na področju elektrotehnike in prenosa električne energije. Odigral je tudi zelo pomembno vlogo pri konceptih razvoja modernega transformatorja, kot elementa elektroenergetskega sistema, brez katerega si je nemogoče zamisliti sedanje razsežnosti uporabe izmeničnega električnega toka.
Naj za konec ob tem kratkem razmišljanju o vlogi in pomenu Nikole Tesle za razvoj človeštva, uporabimo eno izmed njegovih misli: Človek ni nikdar bolj človek, kot takrat, ko svoje znanje pridno zbira, kot čebela med v panju, in ga skuša uporabiti za reševanje problemov človeštva.