Priložnosti, ki jih prinašajo pametna omrežja tudi slovenski industriji, ne bi smeli izpustiti.
V prostorih Gospodarske zbornice Slovenije je danes potekalo strokovno posvetovanje na temo pametnih omrežij, v okviru katerega so vidni predstavniki iz slovenskega elektrogospodarstva in industrije spregovorili o ključnih izzivih in priložnostih povezanih s tem področjem. V okviru uvodne sekcije je bila osrednja pozornost namenjena problematiki financiranja elektroenergetskih omrežij, pri čemer je bilo slišati vrsto zanimivih razmišljanj,pa tudi opozoril o posledicah, ki nas utegnejo doleteti, če se ne bomo znali pravočasno odzvati na nove potrebe omrežij. Tako je uvodoma direktor Elesa mag. Milan Jevšenak podrobneje predstavil razvojne načrte sistemskega operaterja prenosnega omrežja, pri čemer je poudaril, da omrežja ni mogoče dograjevati čez noč. Zato je ključnega pomena, da čim prej pridemo tudi do potrjenega nacionalnega energetskega programa in vanj vključenih projektov, saj je to tista temeljna osnova, na kateri je sploh mogoče dolgoročneje načrtovati prihodnje potrebe po prenosnem omrežju. Poleg tega se Eles kot sistemski operater slovenskega prenosnega omrežja in državno podjetje z regulirano dejavnostjo, srečuje tudi z zahtevami, ki izhajajo iz evropskih smernic in prav tako določajo določene potrebne tehnične rešitve. Ob tem je opozoril še na dolgotrajne in zahtevne postopke umeščanja infrastrukturnih objektov v prostor, ki v praksi pomenijo, da smo morali na začetek gradnje 400 kV daljnovoda Beričevo-Krško čakati več kot 30 let ter, da denimo postopki za umestitev 400 kV meddržavnega daljnovoda Cirkovce-Pince trajajo že 12 let, pa se dejansko sploh še nismo bistveno premaknili z začetne točke. Kot pomembno oviro nadaljnjemu razvoju prenosnega omrežja je omenil še problematiko razmejitve omrežja, saj nedefinirane meje o tem, kaj dejansko sodi pod prenosno in kaj pod distribucijsko omrežje, povzročajo težave pri odločanju glede financiranja. Sicer pa naj bi po Jevšenakovih besedah Eles opuščal naložbe v 220 kV omrežje, saj te niso več ekonomsko upravičene, in na drugi strani krepil 400 kV prenosno omrežje v obstoječih daljnovodnih koridorjih. V nadaljnji razpravi glede možnih virov financiranja nadgradnje obstoječih omrežij je mag. Milan Jevšenak še izpostavil, da bo premike v miselnosti težko doseči, če ne bomo k načrtovanju elektroenergetskega sistema aktivneje vključili tudi končne uporabnike, ter ne da bi električni energiji priznali pravo ceno.
Zanimiva je bila tudi predstavitev dr. Ivana Šmona iz SODO, ki je v prikazu načrta razvoja distribucijskega omrežja poudaril, da je v desetletnem razvojnem načrtu distribucijskega omrežja predvidena povprečna rast porabe po 2,5-odstotni letni stopnji, kar posledično terja precejšnja dodatna vlaganja v osnovno omrežje. Nič kaj spodbudni niso po njegovem tudi podatki o starosti in dotrajanosti obstoječih naprav in daljnovodov, zato distribucijska podjetja kar tretjino razpoložljivih sredstev namenjajo v obnovo infrastrukture. Druga tretjina sredstev gre za izravnavo naraščajočih koničnih obremenitev ter četrtina za ohranjanje kakovosti oskrbe. Vse bolj se povečujejo tudi naložbe, ki izhajajo iz naraščanja števila razpršenih proizvodnih virov, ki se v zadnjih letih še posebej hitro povečuje. Skrb zbujajoč je po njegovih besedah tudi podatek, da bo letos razkorak med prvotnimi načrti in dejanskimi investicijskimi zmožnostmi distribucijskih podjetij znašal že več kot 66 milijonov evrov, pri čemer pa sploh še niso upoštevana sredstva, ki bi jih bilo treba vložiti v nadgradnjo omrežij oziroma vzpostavitev pametnih omrežij.
Za pametna omrežja do leta 2020 kar 320 milijonov evrov
Dr. Igor Papič je v nadaljevanju izpostavil nekaj ključnih številk povezanih s projektom prilagoditve obstoječih omrežij novim potrebam, pri čemer je poudaril, da smo z nacionalnim programom izgradnje pametnih omrežij, ki naj bi bil javnosti predstavljen še ta mesec, dobili tudi nekaj konkretnih odgovorov na vprašanja, koliko bo sploh vse to stalo. Tako naj bi denimo distribucijska podjetja morala za instaliran kW iz razpršenih virov nameniti dodatnih 450 evrov za nujne naložbe v omrežje. Sicer naj bi do leta 2020 samo za nadgradnjo omrežja potrebovali 320 milijonov evrov, in sicer dobre tri milijone za raziskave, 30 milijonov za demonstracijske projekte in preostanek za vpeljavo potrjenih rešitev v prakso. Ob tem je naštel tudi možne vire financiranja posameznih faz, pri čemer pa je po njegovem mnenju ključnega pomena, da v projekt uvedbe pametnih omrežij čim prej in v čim večji meri vključimo tudi slovensko industrijo in podjetja. Če si sami ne bomo znali postaviti vizije na tem področju, nam jo bodo drugi, je dejal dr. Igor Papič, in dodal, da se nam brez hitrih ukrepov utegne ponoviti zgodba z obnovljivimi viri, ko z visokimi subvencijami pretežno financiramo tujo industrijo.
Direktor Elektroinštituta Milan Vidmar dr. Boris Žitnik pa je poudaril, da bo omrežje prihodnosti vsekakor treba prilagoditi novim zahtevam, pri čemer se kot ključni elementi kažejo ekološka sprejemljivost proizvodnje, cenovna primernost pridobljene električne energije in zanesljivost oskrbe. Slovenija pri tem ne bo mogla preprosto prekopirati nek tuj model, ampak si bo morala poiskati svojega. Uporaba prihajajočih novih tehnologij, kot so električna mobilnost, hranilniki energije, virtualne elektrarne, napredni sistemi merjenja, pa bodo možni le, če bomo imeli zanesljiv in dobro vzdrževan obstoječi osnovni elektroenergetski sistem.
Brane Janjić