S 1. januarjem začetek četrtega obdobja trgovanja z emisijskimi kuponi

Sistem trgovanja z emisijskimi kuponi (EU-ETS) na območju EU je bil vzpostavljen z namenom, da se obveznost zmanjšanja emisij toplogrednih plinov doseže na stroškovno učinkovit način. Sistem predstavlja ključni instrument strategije EU v boju proti podnebnim spremembam in prvi mednarodni sistem za trgovanje z emisijskimi kuponi v svetu. V okviru držav članic EU vključuje več kot enajst tisoč podjetij oziroma upravljavcev naprav, ki povzročajo emisije v energetiki in intenzivnih industrijskih panogah ter letalske operaterje. Osnovna enota trgovanja je emisijska pravica, ki predstavlja eno tono ekvivalenta CO₂.

Sistem EU-ETS je začel delovati v letu 2005, pri čemer je bilo prvo trgovalno obdobje izvedeno med leti 2005 in 2007, drugo trgovalno obdobje med leti 2008 in 2012, lani pa se je zaključilo tretje trgovalno obdobje, ki je potekalo od leta 2013.

V začetku trgovanja so podeljene pravice zadostovale za pokritje vseh emisij, ob koncu obdobja pa se bodo količine že znižale na takšno raven, da bodo morala praktično vsa podjetja kupone kupovati na trgu, kjer se je njihova cena v letu 2018 dvignila na povprečno ceno 24,6 evra na tono CO₂ v letu 2019. Kot kažejo podatki, so višji stroški za manjkajoče emisijske kupone že povzročili pazljivo ravnanje v podjetjih s procesi, ki so energetsko intenzivni.

Da bi dosegli cilj zmanjšanja emisij v EU do leta 2030, bodo morale panoge, zajete v sistemu EU-ETS, v primerjavi z letom 2005 svoje emisije zmanjšati za 43 odstotkov. To pomeni, da bo skupno število pravic do emisij upadalo hitreje kot doslej. V četrtem trgovalnem obdobju (2021-2030) se bodo brezplačno podeljene pravice zmanjševale s stopnjo 2,2 odstotka in ne več 1,74 odstotka letno, hkrati pa se bo še dodatno zmanjšalo število sektorjev, za katere obstaja nevarnost uhajanja ogljika. Podjetja, kjer obstaja nevarnost uhajanja ogljika, bodo upravičena do letne količine nekaj čez 80 odstotkov brezplačnih kuponov glede na povprečje 2014-2018, količina pa se bo do leta 2025 znižala na okoli 70 odstotkov, do konca leta 2030 pa na okoli 60 odstotkov.

Podjetja, ki niso izpostavljena uhajanju ogljika, bodo dobila bistveno manj brezplačnih pravic, in sicer bodo upravičena do letne količine okoli 25 odstotkov brezplačnih kuponov glede na povprečje 2014-2018. Količina se bo do leta 2025 znižala na okoli 20 odstotkov, do konca leta 2030 pa brezplačnih kuponov ne bo več. V obdobju 2021–2030 naj bi industriji brezplačno dodelili več kot šest milijard pravic, vrednih okoli 160 milijard evrov.

Mehanizem rezerve za stabilnost trga v okviru sistema EU-ETS, ki je začel delovati s 1. januarjem 2019, predvideva prilagoditve letnih količin na dražbi, če bi število pravic v obtoku preseglo vnaprej določen razpon. V rezervo za stabilnost trga je prestavljenih 900 milijonov neporabljenih pravic (namesto prodaje na dražbi v obdobju 2019–2020). Nedodeljene pravice so bile lani prenesene neposredno v rezervo za stabilnost trga, pri pregledu sistema EU-ETS in rezerve za stabilnost trga pa bosta upoštevana tudi vidika selitve virov CO₂ in konkurenčnosti ter zaposlovanje in z BDP povezana vprašanja.

Na predlog Evropske komisije je oblikovanih tudi več podpornih mehanizmov, s pomočjo katerih bodo ta dejavnost in energetske panoge laže kos inovacijskim in naložbenim izzivom, povezanim s prehodom na nizkoogljično gospodarstvo. Med drugim sklad za inovacije, ki predstavlja razširitev obstoječe podpore za demonstracijo inovativnih tehnologij na prebojne inovacije v industriji. Razširil bo obstoječo podporo v okviru programa NER300, razpoložljiva sredstva pa bodo ustrezala tržni vrednosti najmanj 450 milijonov pravic do emisije. Poleg tega je tu še sklad za modernizacijo, ki predstavlja podporo naložbam v posodabljanje energetske panoge in širših energetskih sistemov ter povečanje energetske učinkovitosti v desetih državah članicah z nižjimi dohodki.

Poleg pravil o reviziji sheme EU ETS za obdobje 2021–2030, ki so bila sprejeta leta 2018, pa je v četrtem trgovalnem obdobju treba upoštevati tudi konec prehodnega obdobja, določenega v odstopnem sporazumu z Združenim Kraljestvom.