S posveta Energija 13

V Portorožu se je danes začela 9. mednarodna konferenca o distribuciji, prenosu in trgu električne energije, ki se jo udeležuje okoli sto strokovnjakov iz domovine in tujine. Kot je uvodoma poudaril  uvodni govornik Mike Gordon iz ZDA, tudi letošnja konferenca postavlja najbolj aktualna vprašanja glede prihodnjega razvoja energetskega trga, pri čemer so pred Evropo številni izzivi, na katere bo morala učinkovito odgovoriti, vsaj, če želi ostati konkurenčna v boju z globalnimi tekmeci.  In katera naj bi bila konkretneje ta vprašanja? Kot je dejal voditelj konference Tomaž Orešič, gre v prvi vrsti za pomisleke, ki spremljajo nastajanje enotnega evropskega energetskega trga in spajanja trgov, vpetost jugovzhodne regije v evropske tokove, upadanje investicijskih aktivnosti v energetiki, problematiko naraščanja deleža obnovljivih virov, prihodnost podpornih shem in vprašanja povezana s tranzicijo trga električne energije v trg energije in trg moči.

Evropska industrija zaradi drage energije izgublja na konkurenčnosti

V uvodni panelni razpravi, ki naj bi podala vsaj nekatere odgovore na zastavljena vprašanja, so bile mogoče še najbolj pomenljive besede predsednika Mednarodnega združenja industrijskih odjemalcev energije Ferdinanda Felzingerja, ki je poudaril, da mora Evropa ukrepati takoj in najti stroškovno učinkovitejši model ter ustrezno revidirati obstoječe energetske in podnebne politike. Kot je dejal, je bil cilj ob nastopu zamisli o vzpostavitvi enotnega evropskega energetskega trga jasen, in sicer evropski industriji dolgoročno zagotoviti konkurenčnost v globalnem okolju, pri čemer pa so se razmere na svetovnem energetskem trgu v zadnjih letih bistveno spremenile. Evropska industrija se namreč, kljub dejanskemu znižanju cen same energije, sooča z vse dražjo energijo, ki je posledica uvajanja novih dajatev, davkov in trošarin povezanih tudi s podnebnimi cilji, ta pa posledično vpliva na zmanjševanje konkurenčnosti še zlasti energetsko intenzivne evropske industrije, ki tako izgublja boj s svetovnimi tekmeci. Po njegovih besedah naj bi od začetka gospodarske krize v Evropi izgubili že 3,8 milijona delovnih mest v industriji in če ne bomo našli ustrezne rešitve, se bo uničevanje evropske industrije še nadaljevalo. Zato so nujni takojšnji ukrepi, ki bodo zagotovili poenotenje evropske energetske politike, svetovnim dobaviteljem energentov dali jasne in nedvoumne signale v smeri nujnosti izenačitve dobavnih pogojev, v reševanje energetskih vprašanj vključili tudi industrijo ter zagotovili potrebne ukrepe na področju oskrbe s plinom. V nadaljevanju razprave so se vrstila vprašanja, ali Evropa ukrepa dovolj hitro in dovolj učinkovito, pri čemer je bila večina razpravljalcev mnenja, da je v zvezi s tem še precej manevrskega prostora. V zvezi s  tem je bilo tudi slišati, da bi morala Evropa na energetskem področju delovati bolj usklajeno, da bi se posamezne države morale zavedati, da lahko njihove odločitve negativno vplivajo na celoten evropski trg ter, da bo treba na svetovni ravni treba za Evropo najti nek kompenzacijski model zaradi njenega  izvajanje ukrepov za zmanjšanje globalnega onesnaževanja.

Sosednja Hrvaška s podobnimi problemi kot mi

Zanimiva je bila tudi predstavitev Perice Jukića iz Hrvaškega elektrogospodarstva, ki je opozorila na probleme, s katerimi se srečujemo v širši regiji. Kot je poudaril, tudi Hrvaška na področju energetike zasleduje tri poglavitne cilje, zanesljivost oskrbe, konkurenčnost gospodarstva in trajnostni razvoj, pri čemer se srečuje tako s problematiko umeščanja novih elektrarn v prostor kot s težavami pri zagotavljanju potrebnih investicijskih sredstev. Tudi sami imajo namreč skoraj 37 odstotkov ozemlja vključenega v Naturo 2000, za spremembo občinskih planov in umestitev objektov v prostor pa potrebujejo več let. Poleg tega jih pesti nenehno spreminjanje energetske zakonodaje, soočajo pa se tudi z velikimi nasprotovanji javnosti kakršnim koli energetskim projektom, pri čemer pa naj bi do leta 2025 morali nadomestiti kar za 1000 MW dotrajanih objektov. Kot je še dejal, aktualna hrvaška energetska strategija ne vključuje novih jedrskih zmogljivosti. (bj)