Na obisku pri Benjaminu Piškurju. VIDEO
Tek je v zadnjih letih postal pravi modni hit. Če tečeš, si v »trendu«', še posebej, če imaš toliko volje in poguma da se odločiš preteči maratonsko razdaljo 42 km. To je eden od razlogov, da se vse več govori in piše o teku in vseh ostalih vsebinah, ki spremljajo redno tekaško vadbo pravi Benjamin Piškur, dolgoletni tekmovalec na srednjih progah in dolgih progah, državni prvak v različnih razdaljah od 800 metrov do maratona, bivši državni rekorder na 800 m, državni reprezentant, udeleženec svetovnih prvenstev in dobitnik priznanj ter nagrad za dosežene vrhunske rezultate, predvsem pa tekač po srcu. Če je v mladih letih tekel za čim boljši čas, na štoparico, mu zdaj, v tekaških »veteranskih« letih, tek pomeni predvsem prijetno in zdravo sprostitev ter zadovoljstvo v družbi enako mislečih ljudi. Tek jemlje, kot zdravilo za dušo, za pridobivanje energije za premagovanje vsakodnevnih obveznosti, ki jih ni malo.
Benjamin Piškur je od leta 1987 zaposlen v Elektru Ljubljana, opravlja dela, kot vodja službe za uporabnike na distribucijski enoti Ljubljana-mesto. Začel je kot referent za meritve v konzumni službi. Ko se je odprl trg z električno energijo je bil skrbnik za ključne kupce na področju mesta Ljubljane. Danes kot vodja službe za uporabnike skrbi za komunikacijo s odjemalci električne energije. Področje delovanja je obsežno saj se začne že s samim priklopom merilnega mesta na distribucijsko omrežje in potem vse, kar je povezano z delom in zahtevam odjemalcev. To zajema natančno delovanje merilnih naprav, razne spremembe na merilnih mestih na željo uporabnikov, izterjavo računov, ugotavljanje in odpravljanje tehničnih nepravilnosti na merilnih mestih in vse druge zahteve odjemalcev.
Oglejte si kratek VIDEO
Kdaj ste se začeli ukvarjati s športom?
S športom sem se ukvarjal od malih nog. Rad sem tekel, igral nogomet in tudi smučal, V osnovni šoli sem treniral nogomet na Slovanu in občasno nastopal na šolskih tekaških tekmovanjih. Bolj aktivno sem začel teči v 2. letniku srednje šole, potem, ko so me opazili trenerji AK Olimpija in me povabili naj se jim pridružim pri redni atletski vadbi. Tako sem začel bolj redno teči in tudi nastopati na tekaških tekmovanjih za klub. Tekel sem večinoma na srednje proge razdalje od 800 do 3.000 m. Tekmovati sem začel tako pri 17 letih in vztrajal vse do 35, ko sem z nastopom na svetovnem prvenstvu v polmaratonski razdalji uradno tudi končal atletsko kariero. Nato sem tekmovalno tekel le še na cestnih tekih, pol maratonih in maratonih.
Rekli ste, da so vas povabili …
Tekel sem na šolskih krosih in drugih tekih in pogosto zmagal. Imel sem idealno atletsko postavo za tekača srednjeprogaša. Pogosto sem brez prave vadbe prehitel vse in to je bil dober znak. Moj prvi trener v AK Olimpiji je bil tudi profesor telesne vzgoje na srednji elektro tehnični šoli na Vegovi. Imeli smo močno ekipo v tekih in vsi fantje smo bili člani kluba. V klubu sem začel z bolj redno vadbo na srednje proge in tam nadaljeval. Bili smo zelo uspešni saj smo bili v bivši Jugoslaviji mladinci Olimpije pet let zaporedoma državni prvaki. Če si bil v Jugoslaviji dober kot mladinec, si imel v letu veliko število tekmovanj. Lahko si tekmoval v članski konkurenci in z najboljšimi tekači, čeprav si bil še mladinec. Tekel sem na državnih prvenstvih Jugoslavije, prvenstvih republike Slovenije in še na mednarodnih tekmovanjih. V primerjavi z današnjimi časi je bilo takrat veselje trenirati, saj smo imeli veliko število zelo kvalitetnih tekmovanj preko celega leta.
Srednje proge so 800 in 1500 metrov?
Moja prva tekaška disciplina za katero sem se bolj resno pripravljal, je bi bila tek na 3000 metrov z zaprekami. Vendar sem moral to disciplino kmalu zaradi poškodbe opustiti in se bolj posvetiti teku brez ovir na srednje razdalje. Po služenju vojaškega roka sem pri 20-ih letih začel intenzivno trenirati tek na 800 in 1500 m. Dobro mi je šlo od nog in kmalu sem postavil absolutni slovenski rekord na 800 metrov (1.48,41), ki je veljal štiri leta (1988-92). Rezultat je še zdaj visoko v vrhu na lestvici najhitrejših Slovencev na tej razdalji. Tudi na 1500 m razdalji sem tekel dobro (3.43,71), vendar se je poznalo, da sem imel premalo hitrih tekem, kjer bi lahko pokazal svojo hitrost in dosegel boljši čas. Na 800 metrski razdalji nas je bilo več odličnih tekačev in močna konkurenca je pripeljala do tega da smo tudi hitro tekli.
Kako to, da vas je tek tako pritegnil? Kaj pa drugi športi?
V osnovni šoli sem treniral nogomet pri NK Slovan in bil v svoji pionirski kategoriji dovolj dober, da so me po daljši prekinitvi vadbe večkrat obiskali na domu trenerji in me prepričevali, da se vrnem k nogometu. Imel naj bi dobre predispozicije za uspešno kariero nogometaša. V NK Slovan so takrat dobro delali z mladimi, saj je kar nekaj nogometašev tistega rodu prišlo celo do državne reprezentance Jugoslavije. Lahko bi nadaljeval, a se v nogometu nekako nisem videl. Ni bilo vse odvisno od tebe. Nogomet je kolektivni šport, jaz pa se le bolj zaupal sebi in svojim sposobnostim. Atletika me je tudi s tega vidika zasvojila.
Nam lahko zaupate najbolj izstopajoče rezultate, ki ste jih dosegli?
V mladinski kategoriji sem bil večkratni slovenski prvak na 800 in 1.500 m. Imam odličja z državnega prvenstva Jugoslavije v disciplini 2000 m zapreke in 1500 m. Tudi v članski kategoriji sem bil v disciplinah 800 m in 1500 m med dobitniki odličij, kar je bil v tistih časih kar velik uspeh. Bil sem kandidat za nastope na EP v atletiki v Splitu, za OI pa so bile norme prezahtevne. Takrat je bil zelo pomemben dober rezultat in tudi to, da ne greš na veliko tekmovanje kot turist. Norme so bile ostre in tisti, ki so jih dosegli, so tudi uspešno zastopali državo. Z mojim konkurentom, Beograjčanom Slobodanom Popovičem, sva pogosto tekla skupaj. Bil je odličen tekač in je bil v tistem času finalist na OI v Seulu v teku na 800 m. Na zadnji dirki pred nastopom v Seulu sem mu sledil skoraj do ciljne črte. Takrat je bila v Jugoslaviji atletika res močna športna panoga. Tudi sam sem pogosto nastopal na mednarodnih mitingih v tujini in dosegal visoke uvrstitve. Npr. tretje mesto v Riminiju v finalu pokala Evrope, kjer so nastopili klubski državni prvaki iz stare celine. Vrhunec je bil nastop na svetovnem prvenstvu na pol maratonski razdalji leta 1997 v Košicah, ko sem zasedel solidno 72. mesto od 145 tekačev, večinoma profesionalnih. Pred menoj je bilo 37 temnopoltih tekačev iz Afrike. Sam sem bil takrat že v rednem delovnem razmerju in sem tekel kolikor mi je dopuščal čas. V veteranski kategoriji imam odličje s SP iz Portoriku leta 2003, 3. mesto v maratonu. Leta 2007 sem osvojil naslov evropskega prvaka na 1500 m razdalji v kategoriji 40-45 let. Prvenstvo je bilo v Ljubljani. Leta 2009 imam ponesrečen nastop na SP v Lahtiju, ko sem veljal za enega od glavnih favoritov za visoko uvrstitev vendar sem se tik pred odhodom na Finsko poškodoval. Takrat sem bil pri 47 letih sposoben preteči 1500 m razdaljo v času 4.00 minut. Leta 2000 sem bil absolutni državni prvak v maratonu. V dvorani pa sem tudi postal prvi državni prvak v samostojni Sloveniji na razdalji 3000 m. Tekmovanje je potekalo v dunajski dvorani Prater.
Koliko tečete zdaj?
Od leta nesrečnega leta 2009 od nastopa na SP v Lahtiju na večjih bolj pomembnih tekmovanjih nisem več uradno tekel. Občasno tečem na ljubljanskem maratonu, vendar bolj za družbo in podporo rekreativnim tekačem, ki jih treniram in jim pomagam pri doseganju njihovih ciljev.
Ste tekli na letošnjem?
Ja, 10 km, s skupino ljubiteljskih tekačev, vadijo pod mojim vodstvom in je želela preteči 10 km razdaljo v manj kot eni uri.
Kako pomagate drugim?
Bil sem eden od pobudnikov kraškega teka, malega kraškega maratona, ki je prerasel v eno večjih tekaških prireditev v Sloveniji. Ponosen sem, da sem bil zraven takrat s svojimi idejami in vizijo, ki je pripeljala tekaško prireditev tako daleč, čeprav pred tem v Sežani niso prav dobro vedeli, kaj je tek, kaj šele da bi organiziral tako množično prireditev. Na prvem teku je teklo blizu 1.000 tekačev. Pomagal sem tudi pri organizaciji drugih manjših tekaških prireditev, ki pa jih ni več na tekaškem zemljevidu. Že več kot 10 let se aktivno ukvarjam z vadbo rekreativnih tekačev. Imam skupino rednih tekačev iz Mestne občine Ljubljana, z vodeno tekaško vadbo sem pomagal tudi zaposlenim SAP-a in njihovimi poslovnimi partnerji. Na polmaratonsko razdaljo v Radencih sem individualno pripravljal radijske novinarje Radia Slovenije. Individualno pripravljam tekače da izboljšajo svoje tekaške sposobnosti. Aktiven sem v tekmovalni komisiji atletske zveze, kot atletski sodnik ter delegat AZS na državnih prvenstvih. Povpraševanje po vodeni tekaški vadbi je vsako leto večje in s svojimi bogatimi izkušnjami lahko pomagam k bolj varni in pravilni vadbi začetnikov in tistih, ki že dlje časa tečejo.
Kako pridete do njih?
Običajno me ljudje sami poiščejo in povprašajo kako in na kakšen način bi jim lahko pomagal pri napredku v teku. Ne reklamiram se posebej, saj si tega si niti ne želim. Nisem pristaš masovnega tekaškega gibanja ki smo mu priče v tednih pred ljubljanski maratonom. To je čas, ko so vse poti po Tivoliju, Rožniku in Mostecu dobesedno natrpane s tekači. Bolj me pritegne zmerna redna vadba preko celega leta. Imam neke vrste bolj »'butično tekaško vadbo'«, manjšo skupino, kjer lahko zadovoljivo obvladujem vse in jih pred, med in po teku popravljam ter jim pomagam z nasveti in izkušnjami. Odnos med mano in tekači je tako bolj pristen in naraven. Tekači napredujejo, kar je zadovoljstvo zame in tudi sami dobijo dober občutek, da se jim nekdo posveča med tekom, pa čeprav niso hitri in vitki. Tečejo zase in za svoj cilj. In končno je zadovoljstvo obojestransko.
Uveljavili ste se kot pisec strokovnih besedil, testirate tudi tekaško obutev.
S pisanjem sem začel sredi devetdesetih let, takrat za Slovenske novice in njihov klub NoviceExtreme. Vodil sem tekaški del kluba, Primož Čerin kolesarskega. Za triatlon je bil zadolžen Uroš Velepec. Bili smo dober in uspešen tim. Nato smo »prestopili« v drugo edicijo časnika Delo, Polet, kjer sem bil sem odgovoren za tek. Takrat se je prav za prav začel »tekaški boom« v Sloveniji. Krivec za to je bil Primož Kališnik. Kadroval in skrbel sem za 1. in 2. Poletovo tekaško ekipo. Veliko sem se naučil od njih in oni od mene. Nekatere smo tako »zastrupili« s tekom, da še danes uspešno tečejo. Pisal sem tekaške članke za prilogo Dela Polet, občasno za Nedelo, časnik Finance, spletni portal Zadovoljna.si, nekaj člankov tudi za revijo Atletika, publikacijo AZS, Zadnja leta pišem za športno revijo Tek plus, revijo za ljubitelje rekreacije, kjer objavljam svoje programe za vadbo in druge članke o teku. Vsaj 15 let že sodelujem z uvozniki športne opreme, občasno tudi s trgovci, kot svetovalec pri prodaji in pomagam z nasveti pri pravilni izbiri tekaške opreme. V času med leti 1997 do 2003 sem tudi pisal ekskluzivne neodvisne teste tekaške obutve. Objavljeni so bili v Slovenskih novicah in prilogi Polet.
Kje ste dobili trenerska znanja?
Na fakulteti za šport, kjer sem študiral, a sem v 2. letniku zaradi poškodb študij opustil. V času svoje športne kariere sem sodeloval z dvema trenerjema. S prvim, Rajkom Židanom, sem se kmalu razšel zaradi različnih pogledov na vadbo teka. Z drugim trenerjem Lojzetom Pungarčičem sem sodeloval do konca svoje športne kariere. Učila sva drug od drugega. Program vadbe sva vedno sprotno usklajevala. Nikoli ga ni imel na papirju napisanega, ker je vedel, da se zelo dobro pozam in mi je pogosto prepustil proste roke pri odločitvi, kaj in kako bom tekel. Tako sem znal sam sebe spraviti na zelo visoki nivo pripravljenosti. Redno sem pisal tekaški dnevnik, ki sva ga občasno skupaj pregledal in analizirala. Da delava dobro – in to so pokazali rezultati, ki sva jih dosegla – ni ostalo neopaženo. Tudi drugi tekači so me občasno prosili za pomoč pri načrtovanju vadbe. Včasih sem kaj naredil po svoji glavi, a se je nato z rezultatom izkazalo, da je bil prav in da je program pravilno zastavljen. S svetovanjem rekreativnim tekačem sem se začel ukvarjati ko sem vodil tekaško skupino pri Novicah Extreme, kjer je bila res pisana druščina športnikov. Veliko jih je tudi teklo, čeprav so bili vse drugo, kot tekači. Pomagal sem z nasveti po svojih močeh. Vse je bilo na amaterski bazi, ampak rezultati so bili dobri in vsi smo bili zadovoljni.
Kaj vam pomeni tek?
V tem času predvsem sprostitev in nabiranje energije za premagovanje dnevnih življenjskih dogodkov, ki nas spremljajo. Mogoče občasno tudi neke vrste meditacijo, ko si sam s seboj v tekaškem koraku v naravi in razmišljaš ter iščeš prave odgovore na vprašanja, ki se ti zastavljajo preko dneva. Pravijo, da tek zbistri misli in dušo, da so odločitve, ki jih sprejmeš, lahko bistveno bolj na mestu. Če ti uspe za nekaj časa dnevno psihično naprezanje zamenjati s tekom in tekaškim garanjem, ni nič slabega. Vsaj nekaj časi se počutiš dobro, pa čeprav preznojen in utrujen od klanca, ki si ga pravkar pretekel. V mladosti pa želja po tem, da bi videl, do kam se da priti, kje so meje telesa, kaj lahko narediš z redno in trdo tekaško vadbo. To te potem žene naprej, pa čas, ki ga dosežeš in tekmovanja, kjer se boriš sam proti vsem oziroma vsi proti tebi. Veš samo to, da bo tisti, ki bo prvi prečkal ciljno črto, zmagovalec. Cilj je znan, bližnjic ni.
Kako gledajo na vašo prostočasno dejavnost v službi?
V preteklih letih so me spodbujali, tudi pomagali, sponzorirali moje nastope na največjih tekmovanji. Predvsem tistih, ki so od mene zahtevala poleg fizične vadbe in odrekanj tudi večja finančna sredstva. Pogosto sem nastopal tudi na raznih tekaških prireditvah za našo družbo. Imel si občutek, da je ponos obojestranski. Zdaj so drugi časi in druge navade.
Vladimir Habjan