Kot so med drugim zapisali v Greenpeacu Slovenija, je v zadnjem osnutku Nacionalnega energetsko podnebnega načrta predvidenih novih 150 MW vetrne energije do leta 2030, kar v praksi pomeni, da bomo na celotno ozemlje Slovenije v naslednjih šestih letih morali postaviti vsaj 30 vetrnic. To se sicer ne sliši veliko, če ne bi hkrati vedeli, da smo v zadnjih desetih letih postavili zgolj tri. Slovenija je tako pri izkoriščanju vetrne energije še vedno povsem na repu držav Evropske unije, čeprav javnomnenjske raziskave kažejo, da smo Slovenci sicer naklonjeni vetrni energiji.
V Greenpeacu Slovenija se zato sprašujejo, kje se torej stvari zalomijo, da smo v desetih letih od postavitve prve vetrnice uspeli postaviti le še dve in, kdaj pride do tistega trenutka, ko projekti iztirijo do te mere, da propadejo? V minulih pol leta so se zato intenzivno ukvarjali s tem vprašanjem in ugotovili, da je eden ključnih razlogov, zakaj prihaja do prekinitve projektov, slabe volje in do odpora lokalnih prebivalcev do postavitve vetrnic v njihovem okolju, neustrezna komunikacija z lokalnim prebivalstvom. Slovenci glede nasprotovanja postavljanju vetrnih elektrarn v bližini hiš v Evropi nismo unikum, pravijo v Greenpeacu Slovenija, a je drugje vseeno postavljenih veliko več vetrnic kot pri nas. Izkušnje iz tujine ob tem kažejo, da obstajajo načini in kompromisi med novimi vetrnimi projekti in zadovoljstvom ljudi. Na način, da imajo ljudje možnost biti vključeni v nove projekte, najbolje v obliki možnosti solastništva, ali najmanj tako, da poteka o novih energetskih projektih z njimi transparentna, odprta in vključujoča razprava.
Greenpeace Slovenija je zato v Piranu pripravil dogodek, da bi apeliral na državo, potencialne investitorje in občine, da spremenijo dosedanje politike na tem področju. Nujno je, pravijo v Greenpeacu, da se jasneje opredeli vloga in odgovornost vsakega izmed njih v vseh novih vetrnih projektih, saj so sedanji procesi prezakomplicirani, odgovornosti niso jasno začrtane in tako imajo investitorji prosto pot, da stvari delajo po svoje, kar logično pripelje do nejevolje lokalnih prebivalcev.
Prvič - država je tista, ki mora jasno začrtati, kakšno vetrno energijo želimo in kakšne investitorje želimo pritegniti ter, kako bodo v nadaljnjih projektih slišani in vključeni tisti, na katere bo postavitev vetrnic najbolj vplivala, to so lokalni prebivalci. V svojih raziskavah so v Greenpeacu Slovenija namreč ugotovili, da je ena izmed glavnih skrbi lokalnega prebivalstva oddaljenost vetrnic od naselij. Zato mora tu svojo nalogo opraviti država in čimprej jasno definirati minimalno oddaljenost od naselja - to področje je trenutno zakonodajno neurejeno in brez državnih predpisov so ljudje prepuščeni dobri volji investitorja.
Drugič, v Greenpeacu Slovenija potencialne investitorje pozivajo, da prenehajo z načrtovanjem projektov na lastno pest, preden so jasno začrtani načini komuniciranja in vključevanja lokalne skupnosti. Pri tem je še posebej pomembno, da so ljudje slišani. Ljudje ne smejo imeti občutka, da nekdo nekaj počne za njihovim hrbtom, da jih nekdo vleče za nos. Verjetno nihče izmed nas ne bi z veseljem podprl kakršnegakoli projekta v svojem lokalnem okolju, če bi pri tem imel občutek, da ga nekdo izkorišča zgolj za lastne kapitalske interese.
In tretjič - pomembno vlogo v teh procesih imajo tudi občine, ki bi morale na vseh ravneh odločanja spodbujati lokalno prebivalstvo k prepoznavanju energetskega in naložbenega potenciala ter jim predstaviti tudi vse možne modele aktivnega vključevanja v strukture odločanja, lastništva in upravljanja z vetrno energijo v njihovi okolici. Zadružni model je zagotovo ena najprimernejših oblik vključevanja lokalnega prebivalstva, saj je moč odločanja porazdeljena med člane enakomerno, ne glede na lastniški delež, kot je denimo sončna zadruga v Hrastniku. Takšni modeli vključevanja lokalnih prebivalcev, in najlažje to storijo prav občine, ne pomenijo dolgoročno le nižjih položnic za občane, ampak tudi številne druge koristi, kot na primer reševanje vprašanja energetske revščine.
V Greenpeace Slovenija so prepričani, da lahko s sodelovanjem skupaj ustvarimo dobre projekte, ki bodo koristili predvsem ljudem, ki živijo na območjih z vetrnim potencialom, ne pa samo interesom investitorjev in države in, da lahko na ta način v naslednjem desetletju resnično izkoristimo potencial vseh obnovljivih virov energije v Sloveniji.