Živimo v svetu omejenih danosti, ko naravnih virov našega planeta, ki postajajo čedalje bolj omejeni, ne moremo več izkoriščati tako kot smo bili vajeni do zdaj. Povpraševanje po hrani, krmi in vlakninah se veča, pri čemer je danes ogroženih veliko naših ekosistemov, ki so osnova za te vire. Če ne bomo spremenili vedenjskih vzorcev, obstaja bojazen, da bo teh virov zmanjkalo.
Janez Potočnik, evropski komisar za okolje, meni, da je treba ljudi spodbujati, da bodo postali odgovorni potrošniki. Zato se v Komisiji trudijo povečati ozaveščenost o okoljskih, gospodarskih, socialnih in osebnih posledicah netrajnostne rabe virov in gospodarnem ravnanju z viri skozi ves njihov življenjski cikel. Med temi so seveda tudi viri energije.
V čem bo potrebno vzorce obnašanja, ki so veljali v 20. stoletju in so del našega vsakdana, tako na strani proizvodnje, kot tudi na strani potrošnje, v prihodnje spremeniti?
»Povsem jasno je, da naravnih virov našega planeta, ki postajajo čedalje bolj omejeni, ne moremo izkoriščati tako, kot smo to počeli v prejšnjem stoletju. Upoštevati moramo dejstvo, da živimo v svetu omejenih danosti, ki ga mora naša razvojna pot varovati in ceniti. Povpraševanje po hrani, krmi in vlakninah naj bi se namreč povečalo za 70 odstotkov. Že danes pa je ogroženih kar 60 odstotkov naših ekosistemov, ki so osnova za te vire. Do leta 2030 bomo, če ne spremenimo vedenjskih vzorcev, potrebovali okoli 40 odstotkov več vode, kot jo je na voljo. Zato menim, da je treba ljudi spodbujati, da bodo razvili tako imenovani 'refleks odgovorne potrošnje' kot del svojega vsakdanjega življenja.
Povečati moramo ozaveščenost o okoljskih, gospodarskih, socialnih in osebnih posledicah netrajnostne rabe virov in pomagati ljudem razumeti, da je zaradi rasti prebivalstva ter rasti potrošnje na prebivalca in pomanjkanja virov treba bolj gospodarno ravnati z viri skozi ves njihov življenjski cikel. To pomeni od samega pridobivanja virov do njihovega transporta, predelave in potrošnje. Ozaveščen potrošnik bi ob izbiri različnih proizvodov ali storitev moral razmišljati o posledicah za okolje in naravne vire. In se ob tem vprašati, ali je to zanj najugodnejši nakup. Ker se zavedamo pomena ozaveščanja javnosti o tej temi, smo v Komisiji pripravili kampanjo 'Prebujena generacija', ki že dve leti naslavlja ta izziv (več o tem: http://www.generationawake.eu/sl).
Seveda se to nanaša le na vidik potrošnje. Enak napor je nujen tudi s strani proizvajalcev. Potreben je celosten pristop, ki vključuje možnosti povečanja učinkovite rabe virov skozi celotno verigo - od proizvodnje, obdelave in distribucije do uporabe, ponovne uporabe, recikliranja in odlaganja, kar v Komisiji skušamo doseči z dejavnostmi v okviru Načrta za Evropo, gospodarno z viri, sprejetega v lanskem letu. Gre za celovit okvir za delovanje, ki temelji na viziji 2050, in vključuje cilje, ki jih moramo doseči do leta 2020 in tudi kratkoročne ukrepe, tako na ravni Evropske unije in držav članic.«
Katere dobrine bodo postale bolj iskane in zato bolj vredne? Kje je tu električna energija in kako pomembni so po vašem v tej zgodbi obnovljivi viri energije? Katerim bi osebno dali največ možnosti za preboj v prihodnosti – sončni, vetrni, geotermalni energiji?
»Težko je oceniti, katere dobrine bodo postale bolj iskane oziroma bolj vredne. Kljub temu pa ni dvoma, da je Evropa močno odvisna od uvoza dobrin, kot so npr. nekatere redke kovine, ki jih potrebujemo za nove tehnologije. To je eden izmed razlogov, da se zavzemamo za sistem obdavčevanja, ki bo bolje odražal dejanske stroške virov.
Glede obnovljivih virov energije si je Evropska unija zastavila ambiciozne cilje do leta 2020: doseči 20 % delež na ravni EU. Pri dogovorih o državnih ciljih so bile upoštevane nacionalne posebnosti (za Slovenijo je denimo cilj višji od povprečja – 25 %) in večina teh ciljev se nanaša na elektroenergetski sektor. Obnovljiva elektrika bo omogočila celotni EU in tudi Sloveniji nadaljnje zmanjšanje naših potreb po fosilnih gorivih, kar bo posledično prispevalo k čistejšemu okolju in zmanjšalo odvisnost od uvoza energije. Poleg tega bo to prispevalo tudi k ustvarjanju novih delovnih mest na lokalni ravni. Lokalne razmere in sprejemljivost za državljane bodo določali, katere vire bomo dejansko uporabljali. Slovenija ima npr. velik potencial za male hidroelektrarne, katerih uporaba je stroškovno učinkovita. Prav tako ima potencial za izrabo vetrne energije, biomase in naprednih biogoriv, pridobljenih na primer iz odpadkov in ostankov iz gozdov.
S tem seveda ne želim reči, da se ne velja truditi tudi na področjih kot so npr. sončna in biotermalna energija. Menim namreč, da moramo v EU, torej tudi v Sloveniji, podpirati širok pristop k pahljači obnovljivih in nizko-ogljičnih virov energij in vsem ukrepom, ki lahko pospešijo zniževanje stroškov njihove proizvodnje.«
Katere so okolju prijazne politike prihodnosti? Kaj lahko sploh štejemo med trajnostno naravnano, zeleno gospodarstvo, ki temelji na učinkovitem ravnanju z viri in ga propagira Evropska komisija? Kako v prihodnje zmanjšati odvisnost EU od nafte in pri tem ohraniti konkurenčnost gospodarstva?
»Zeleno gospodarstvo je prihodnost, ki se je ne smemo bati, ampak jo velja sprejeti in spodbujati. Gre za to, da 'ozelenimo' vse naše politike, kar bo zagotovilo dolgoročni trajnostni razvoj. Ne želimo le posameznih zelenih politik tu in tam, saj to ne bo delovalo: zagotoviti moramo, da bo skrb za okolje sistematično vključena v vse pomembnejše politike, ki vplivajo na svet, v katerem živimo. To velja za kmetijstvo, industrijo, raziskave, regionalno politiko, transport in ribištvo, torej za različna področja, ki morajo začeti bolj gospodarno ravnati z viri.
Pravzaprav nimamo druge izbire. Svet, v katerem smo odraščali, ne bo več zadostoval zahtevam gospodarstva v prihodnosti. Premakniti se moramo onkraj tradicionalnega modela rabe virov – modela 'proizvedi-uporabi-odvrzi'. Dandanes v Evropi letno porabimo 16 ton materialov na osebo, od katerih jih 6 ton postane odpadkov in polovico teh odpadkov nato odvržemo na odlagališča. Napovedi kažejo, da se bo do leta 2030 v srednjem potrošnem razredu število potrošnikov povečalo za okoli tri milijarde. Vzorca proizvodnje in potrošnje, ki smo ga razvili v industrijskem delu sveta ne bo mogoče preslikati na ves svet. Zato so spremembe nujne, predvsem v delu sveta, kjer so se ti netrajnostni vzorci gospodarjenja in rasti uveljavili. Če do sprememb ne bo prišlo, bo to nedvomno vodilo v pomanjkanja, nestabilnost cen, motnje oskrbe in do cen, ki si jih naša industrija ne bo mogla privoščiti. Zato moramo narediti premik h krožnemu gospodarstvu, v katerem so odpadki le del preteklosti in recikliranje ter ponovna uporaba izdelkov del vsakdanjosti. Naš tehnološki izziv in izziv inovacij za naslednje stoletje je doseči blaginjo v svetu omejenih virov. To je mogoče in to je tudi edina logična pot prihodnosti.«
Kaj je v bližnji prihodnosti najresnejša možna alternativa motorju z notranjim izgorevanjem in bi prineslo »čisti promet«? Koliko se poleg električnih vozil v EK ukvarjate tudi z motorji na plinski pogon, gorivne celice oziroma vodik?
»Lahko bi rekli da, vsaj kratkoročno, električni avtomobili, ki se morda zdijo dragi, vendar je to predvsem zato, ker ne plačamo dejanskih stroškov za rabo nafte. Problem električnih avtomobilov pa ni toliko v ceni kot v trenutni tehnologiji baterij in posledicah na učinkovito rabo virov in nastajanje odpadkov. Na tem področju je še ogromno prostora za izboljšave, zato ga moramo podrobneje raziskati.
Kakršna koli že naj bi bila alternativa motorju z notranjim izgorevanjem, pa mora ta predvsem ustrezno nasloviti problem izpustov, da jo bomo lahko šteli res za zeleno. Če bi se odločili za prehod na električne avtomobile, bi se morali prepričati, da bi se kljub povečanju proizvodnje električne energije nadaljeval trend izboljšanja kakovosti zraka, ki ga opažamo v zadnjih letih.
V Evropski komisiji smo predlagali celovito alternativno strategijo ki zagotavlja namesto nafte nadomestno mešanico goriv za vse vrste prevoza, ki vključujejo elektriko, vodik, biogoriva, zemeljski plin in utekočinjen naftni plin. Različni načini prevoza zahtevajo različna goriva. Pri cestnem prometu bi lahko uporabili vseh pet glavnih alternativ za goriva. Poudarek pri cestnem prometu v urbanih območjih bo na čistih gorivih, ki ne onesnažujejo, na električnih vozilih in vodiku v vozilih s pogonom na gorivne celice. Tovornjaki bi lahko uporabljali utekočinjen zemeljski plin (LNG), ki ima tudi nizke stopnje izpustov.«
Vemo, da Evropska komisija ne določa energetske politike posameznih članic. Pa vendar postavlja neke okvire, ki naj bi jim članice sledile. Bo po vaši oceni Sloveniji uspelo doseči 25-odstotni delež obnovljivih virov energije do leta 2020 in znižati emisije za 20 odstotkov oziroma, ali bo sploh Evropi kot celoti uspelo izpolniti zahteve 20-20-20, ne da bi pri tem ogrozila svojo globalno konkurenčnost?
»Po napovedih bo cilje 2020 glede izpustov toplogrednih plinov – 20 % zmanjšanje za EU kot celoto v primerjavi s stopnjami iz leta 1990 – možno doseči. Ne glede na povečanje BDP za 48% od leta 1990 do leta 2011 so se izpusti toplogrednih plinov v EU v istem obdobju zmanjšali za 18 %. Pomembno je, da se ta trend nadaljuje. Vendar pa zmanjšanja za 20 % do leta 2020 ne bomo dosegli avtomatično, potrebna bodo nadaljnja prizadevanja. Splošni cilj EU (20 %) je razdeljen na nacionalne cilje, ki se razlikujejo glede na posamezne države članice. Cilj za Slovenijo je doseči zmanjšanje za 4 % do leta 2020 v primerjavi z letom 2005, kar se nanaša na vire izpustov, ki niso vključeni v sistem trgovanja z izpusti (ETS).«
Kako ocenjujete odločitev Nemčije in nekaterih drugih evropskih držav, da se dolgoročno odpovedo jedrski energiji, pri čemer se na drugi strani srečujemo z napovedmi, da naj bi med jedrske države vstopile tudi trenutno največje proizvajalke nafte iz bližnjega in srednjega vzhoda? Kaj to pomeni za Evropo tako glede proizvodnje kot tudi prihodnjih cen električne energije in drugih energentov?
»Države članice se same odločijo, na kakšen način bodo pridobivale elektriko, pri tem pa morajo spoštovati zakonodajo EU in pravila konkurence. Komisija nima pristojnosti pri odločitvah držav o energetski mešanici. Države članice pa se morajo vendarle zavedati, da so evropski energetski trgi povezani in da lahko državne odločitve, kot je npr. odpoved jedrski energiji, pomembno vplivajo tudi na sosednje države. Zato morajo biti tovrstne odločitve usklajene z ostalimi vpletenimi državami članicami.
Eden izmed glavnih napredkov na področju energije v Evropi v zadnjih letih je prehod k nizkoogljičnim virom energije, zlasti obnovljivim virom. Časovni načrt za energetiko do leta 2050, ki smo ga v Komisiji objavili decembra 2011 in ki je osnova za razvoj dolgoročnega evropskega okvira, kaže na vedno večjo vlogo elektrike pri doseganju nizkoogljičnega, varnega in konkurenčnega energetskega sistema. Prav jedrska energija je ena izmed možnosti za dekarbonizacijo energije in že danes predstavlja večinski del nizkoogljične električne energije v EU.
Vendar pa nekatere države članice menijo, da so tveganja, povezana z jedrsko energijo, nesprejemljiva. Zaradi nesreče v Fukušimi se je Nemčija odločila za zaprtje osmih reaktorjev in za odpravo jedrske energije do leta 2022 in tudi Belgija je najavila postopno opustitev jedrske energije. Namera italijanskih oblasti za ponovno uvedbo jedrske energije je bila na referendumu zavrnjena. Po drugi strani pa ostale države članice vidijo jedrsko energijo kot varen, zanesljiv in cenovno ugoden vir nizkoogljične proizvodnje energije. Češka je napovedala ambicioznejše nove načrte na tem področju. Druge države (Bolgarija, Finska, Francija, Madžarska, Litva, Nizozemska, Poljska, Romunija, Slovaška, Švedska in Velika Britanija) pa niso bistveno spremenile svojih jedrskih načrtov.
Analiza scenarijev v Časovnem načrtu za energetiko je pokazala, da jedrska energija prispeva k zmanjšanju stroškov in cen elektrike. Jedrska energija bo tako kot ena od nizkoogljičnih možnosti ostala del energetske mešanice v EU. Odločitev Nemčije za odpravo jedrske energije na svojem ozemlju je vplivala na energetski trg in pretok energije s sosednjimi državami ter izpostavila potrebo po boljši koordinaciji investicijskih odločitev o proizvodni zmogljivosti in infrastrukturi. Osebno menim, da bo odločitev tako pomembne tehnološke velesile, kot je Nemčija, v tehnološko razvojnem smislu prispevala tudi k pospešenemu iskanju odgovorov na področju razvoja obnovljivih virov energije.«
Več v februarski številki našega stika
Vladimir Habjan