Z letošnjo oskrbo z električno energijo smo lahko zadovoljni, pravi direktor direktorata za energijo Julijan Fortunat, saj večjih težav pri zagotavljanju napajanja odjemalcev ni bilo.
Leto, ki se izteka, si bomo v energetiki zagotovo najbolj zapomnili po izjemno neugodnih hidroloških razmerah v prvi polovici leta in katastrofalnih poplavah konec leta, zapletih z izdajanjem poroštva za posojilo za dokončanje bloka 6 v TEŠ in iskanju rešitev na vprašanja, ki jih tako glede sofinanciranja kot vključevanja v omrežje odpira naraščajoče število objektov na obnovljive vire energije. O teh in drugih izzivih smo se pogovarjali s prvim možem direktorata za energijo Julijanom Fortunatom.
Lahko mogoče uvodoma naštejete, kateri so bili vaši osrednji izzivi v tem letu oziroma kateri tematiki ste na direktoratu namenjali največ pozornosti?
Ključna pozornost v teh dobrih enajstih mesecih, odkar sem prevzel vodenje direktorata za energijo, je bila vsekakor namenjena vzpostavljanju zakonskih okvirov oziroma natančneje dopolnitvam energetskega zakona. Vemo namreč, da Slovenija z uvedbo ukrepov iz tretjega energetskega svežnja oziroma prenosom teh direktiv v domačo zakonodajo zamuja že več kot eno leto, in nam zato že grozi tožba evropske komisije in s tem tudi precejšnje denarne kazni. Tako smo aktivnosti na tem področju, ki je na vrhu seznama prioritet dela direktorata že od samega začetka, v zadnjem mesecu še posebej pospešili, in nam je oktobra uspelo novelo zakona spraviti tudi v zakonodajno proceduro. Tako je že potekala javna obravnava, trenutno pa obdelujemo predloge in pripombe, ki smo jih v tem postopku prejeli. Ob tem bi rad znova poudaril, da smo se z novelo energetskega zakona osredotočili predvsem v neposreden prenos evropskih direktiv oziroma tretjega svežnja ukrepov. Hkrati se zavedamo, da nas na tem zakonodajnem področju čaka še veliko dela in je odprtih še precej vprašanj, na katere pa bomo skušali odgovoriti s posebnimi področnimi zakoni. Računam, da bi lahko novelo energetskega zakona sprejeli na januarski seji državnega zbora, in s tem bo narejen pomemben korak naprej. Hkrati bo končana tudi pomembna naloga tega našega prvega obdobja.
Sami ste omenili, da smo se zaradi zamude pri prenosu evropske energetske zakonodaje že znašli na črnem seznamu in nam grozijo precejšnje kazni. Se bomo s sprejetjem novele januarja kaznim še pravočasno izognili?
Računam, da bomo s tem izpolnili ključne zahteve evropske komisije. Kot že rečeno, pa nas čaka na zakonodajnem področju tudi v naprej še veliko dela, saj bo treba dopolnjenemu zakonu prilagoditi oziroma z njim uskladiti tudi številne podzakonske akte. Na stranski tir je bil zaradi priprave omenjenega zakona dan tudi osnutek novega nacionalnega energetskega programa, čeprav so določene aktivnosti, med katerimi gre omeniti predvsem celovito presojo vplivov na okolje, vmes vendarle tekle. Tako je to tudi eden od ključnih dokumentov, ki nas še čaka. Prav tako ne gre pozabiti tudi na nov rudarski zakon, ki ga ravno te dni pošiljamo v medresorsko usklajevanje in parlamentarno proceduro. Prejšnja različica tega zakona je namreč imela kar nekaj pomanjkljivosti, s spremembami pa naj bi zagotovili predvsem lažje in hitrejše izdajanje odločb v upravnih postopkih.
Vemo, da energetika presega okvire samo enega področja in je s svojo problematiko vpletena tudi v druga resorna področja. Napovedano je tudi širjenje območij Nature 2000. Kakšno je sodelovanje na tem področju z drugimi ministrstvi?
Lahko rečem, da ta hip nisem najbolj srečen zaradi tega, kako poteka reševanje te problematike oziroma umeščanja energetskih objektov v prostor. Pri dveh konkretnih in pomembnih projektih, to je umeščanju HE Mokrice in elektrarn na srednji Savi, nam namreč grozijo posledice napovedane širitve območja Nature 2000. Sicer razumem, da ima določeno obveznosti do Evropske unije tudi ministrstvo za kmetijstvo in prostor, a po naši oceni včasih nima dovolj dodelanih strokovnih podlag, povezanih s širitvijo Nature 2000. Slovenija ima namreč že doslej bistveno večji del ozemlja, ki sodi v okvir zaščite Nature 2000, od povprečja drugih evropskih držav, pri čemer naj bi ta delež še širili. Ob tem pa pozabljamo, da smo sprejeli tudi določene zaveze glede deleža obnovljivih virov energije in upam zatrditi, da teh ciljev nikakor ne bomo mogli doseči, če nam ne bo uspelo načrtovanih objektov na Savi in drugih naših rekah umestiti v prostor. Da pa ne bom samo kritičen, moram dosedanje sodelovanje z ministrstvom za kmetijstvo in okolje ter okoljevarstveniki tudi pohvaliti, saj nam je na nekaterih pomembnih področjih uspelo doseči tudi ustrezen dogovor. Tako je denimo bil v relativno zelo kratkem času sprejet državni prostorski načrt za HE Mokrice in tudi za meddržavni 400 kV daljnovod Cirkovce-Pince, kjer so se postopki vlekli že dobro desetletje. Pri slednjem se sicer še vedno srečujemo z nasprotovanji nekaterih civilnih iniciativ. A smo se pred kratkim tako z njimi kot z vpletenimi lokalnimi skupnostmi sestali in temeljito pogovorili, in upam, da bomo kmalu dosegli konsenz, saj gre za izjemno pomemben projekt povezave naše države v evropsko prenosno omrežje.
Poleg težav z umeščanjem v prostor se nam v zvezi z obnovljivimi viri odpirajo tudi vprašanja, povezana z obstoječo podporno shemo. Pripravljajo se nekatere zakonske spremembe in predlogi, ki pa so že bili deležni tudi precej ostrih kritik!
Res je, da se na direktoratu že kar nekaj časa ukvarjamo z iskanjem odgovorov, kako zagotoviti najboljšo rešitev. Zadnji predlog vladi odpira možnost, da določi prag prirasta novih obnovljivih virov za vsako leto posebej, kar pa po mojem ne more biti sporno. Dejstvo je namreč, da je postala dosedanja podporna shema, predvsem zaradi nekontrolirane rasti fotovoltaike v zadnjih letih, nevzdržna, in je treba ukrepati. V tem trenutku namreč s prispevkom za obnovljive vire, ki ga plačujemo vsi – gospodinjstva in gospodarstvo - ne moremo več zagotoviti potrebnih sredstev, in smo zato bili prisiljeni iti v določene popravke. Tako smo vložili dva predloga, pri čemer se prvi nanaša na popravek podporne sheme oziroma na dodatno znižanje podpor za sončne elektrarne, ki pa še vedno ostajajo za investitorje zanimive. Pri drugem pa gre za zvišanje prispevka, ki ga bomo še naprej plačevali vsi uporabniki. Slednji naj bi se povečal za nekaj manj kot tri evre na gospodinjstvo na mesec, pri čemer naj bi oba ukrepa začela veljati najpozneje januarja prihodnje leto.
Pa nam bo na ta način še uspelo slediti danim podnebnim zavezam glede povečevanja deleža obnovljivih virov do leta 2020?
Seveda tudi z novo podporno shemo ostajamo zvesti zavezam, ki smo jih sprejeli. Ob tem bi rad še enkrat poudaril, da je bila podlaga za napovedane popravke veljavni akcijski načrt za OVE. Ta med drugim predvideva, da naj bi v Sloveniji do leta 2020 zagotovili 140 MW v sončnih elektrarnah, mi pa smo že zdaj presegli 200 MW instalirane moči. Zato smo obstoječo podporno shemo morali prilagoditi tudi s tega vidika.
Brane Janjić
(Celoten pogovor z Julijanom Fortunatom si lahko preberete v zadnji številki Našega stika)