Piše: Borut Žnidarič, vodja dejavnosti centra za podpore na Borzenu
Smo globoko v fazi prehoda v nizkoogljično družbo. V ospredje so se prerinili pojmi, kot so sončne elektrarne, vetrne elektrarne, pametna omrežja, aktivni odjemalec in ne nazadnje električni avtomobil, kot predstavnik t. i. revolucijskega prehoda v brezogljično družbo. Na prvi pogled se zdi, da je ves svet stopil skupaj in da se s skupnimi močmi vzpenjamo na »piedestal« brezogljične družbe. Pa se res?
Cilji OVE so nam vsem dobro znani, dobro poznano nam je tudi dejstvo, da Slovenija za postavljenimi cilji trenutno zaostaja. Če pogledam svoj prvi stavek tega prispevka, »da se nahajamo globoko v fazi prehoda v nizkoogljično družbo« – priznam, da ne odraža trenutnih razmer v Sloveniji; še več – smo se čisto na začetku poti proti brezogljični družbi. V začetni fazi tranzicije smo uspeli prek podporne sheme zagotoviti približno 3.300 sončnih elektrarn, ki gredo zdaj že proti koncu prejemanja podpore; v zadnjih letih pa se zdi, da smo sicer dobro zajadrali po poti samooskrbe, toda tak tempo ni dovolj. Če pogledamo številke iz NEPN, smo šele na začetku in naša želja je, da se bo velik »boom« še zgodil.
Kot zrela družba smo torej prišli do točke, kjer se moramo odločiti, v katero smer bomo nadaljevali, in ne smemo zapravljati dragocenega časa. Po eni strani si želimo zmanjšati izpuste toplogrednih plinov in imeti čim več obnovljivih virov, ki nas bodo pripeljali do naših zavez OVE, hkrati pa si na tej poti postavljamo ovire, ki jih kot družba ne moremo preseči oziroma nam vedno prinesejo notranje dileme. Vetrnih elektrarn ne moremo postavljati zaradi lokacijskih težav, območje Natura 2000 nam onemogoča izgradnjo hidroelektrarn, sprašujemo se, ali bi postavili nov blok nuklearke – smo na več bregovih, z različnimi interesi in pogledi; vse od okoljevarstvenikov, tradicionalistov, skeptikov do zagovornikov obnovljivih virov.
Poleg vseh notranjih dilem, ki nas spremljajo na poti do našega glavnega cilja, pozabljamo na nekaj, kar je koronakriza razgalila v vsej svoji veličini – to je nacionalni interes. Prvenstveno vsaka država skrbi za svoje interese, ki jih zastopa dobro ali slabše.
V preteklosti je bila gonilo nafta, vse bolj pa se zdi, da nafto v brezogljični tranziciji uspešno nadomeščajo (ne)redke kovine, kot sta litij in baker, ki ob proizvodnji modulov sončnih panelov, delov rotorjev vetrnice ali baterije pridobivajo na veljavi. Celotna družba postaja odvisna od teh materialov in držav, ki so daleč stran od nas in so bogate s temi surovinami, izkoriščanje katerih pa tudi terja svoj okoljski davek. Zavedati se je treba, da z novimi tehnologijami prihajamo do faze, ko bomo soodvisni od dodatnih surovin in držav, ki si lastijo te (ne)redke kovine.
Kot država, bogata z gozdovi, vodnatostjo in močno energetsko intenzivno industrijo, pa ne smemo pozabiti na svoje vire ter jih tudi pravilno umeščati v to zeleno revolucijo. Tega nacionalnega interesa pa žal ni mogoče opaziti v veliki meri.