Sožitje energetskih in okoljevarstvenih vidikov

Na nedavnem študijskem srečanju v Novi Gorici (v organizaciji ZSDS in SD SENG) so med predstavitvijo podjetja SENG predstavili tudi stanje na področju malih hidroelektrarn.  

Po podatkih družbe SENG je med malimi hidroelektrarnami največja MHE Zadlaščica iz leta 1989 z instalirano močjo 8 MW (letno proizvede 35.000 MWh), najmanjša je MHE Jelenk z instalirano močjo 0,07 MW (letno proizvede 100 MWh), najstarejša pa je MHE Možnica iz leta 1911 z instalirano močjo 0,53 MW (letno proizvede 2.300 MWh).  

»Pri energetski izrabi vodnega potenciala Soče in porečja vedno upoštevamo stroge okoljevarstvene vidike, prav tako so upoštevana vsa načela trajnostnega in sonaravnega razvoja. Le s takim pristopom se ohranja naravno ravnovesje in lepota enega najslikovitejših predelov Evrope. Kar tri MHE so umeščene v Triglavski narodni park, in sicer Zadlaščica, Log in Možnica,« pojasnjujejo v SENG-u.  

Zgledni primeri večnamenskosti objektov SENG  

V doslej uresničenih projektih in investicijah v zadnjih tridesetih letih se je v objekte vgrajevalo načela večnamenskosti. Hidroelektrarne so namreč veliko več kot le proizvodni objekti; so zanesljiv vir ob havarijah in naravnih nesrečah, hranilniki vode v sušnih obdobjih in zadrževalnikih ob poplavah. Hkrati pa vsak objekt po svoje prispeva kamenček k razvoju infrastrukture na številnih področjih. Tudi zato so prebivalci krajev ob Soči sprejemali elektroenergetske objekte kot del lastne infrastrukture in ne le kot vir energije, menijo v Soških elektrarnah.  

Lep primer umeščanja gospodarskega objekta v občutljiv naravni prostor Triglavskega narodnega parka je MHE Zadlaščica iz leta 1989, ki je hkrati večnamenski objekt, saj zagotavlja pitno vodo za širše območje Tolmina in Mosta na Soči. Na Tolminki v sožitju delujeta mala hidroelektrarna in ribogojnica. Pokriti bazeni ribogojnice so namenjeni vzreji lipana, ki ga ob soški postrvi ribiška družina Tolmin vlaga v vodotoke Posočja.  

Zgleden primer večnamenskosti energetskega objekta so tudi Kanomeljske klavže, zgrajene pod vladavino cesarja Napoleona I. leta 1813 na vodotoku Klavžarica. Po podatkih SENG so akumulirale do 16.000 kubičnih metrov vode in za potrebe rudnika obratovale do leta 1912.  

Leta 2001 se je začela dolgo načrtovana obnova klavž, ki se je končala spomladi 2005. Sanacija je potekala v skladu z zakonom o varstvu kulturne dediščine in v sodelovanju z Ministrstvom za kulturo in Mestnim muzejem Idrija. Za klavžami akumulirana voda sedaj služi za proizvodnjo elektrike v mali HE Klavžarica.     

Med tovrstne primere sodi tudi vodni kanal idrijske rake iz 16. stoletja. Gre za znameniti spomenik, ki je del Unescove svetovne dediščine, danes pa rake služijo kot dovodni kanal za malo HE Mesto. Ena najzanimivejših še delujočih rudniških elektrarn in izjemen primer ohranjanja tehnične in kulturne dediščine pa je HE Marof. Leta 1999 je prejela priznanje občine Idrija za najbolje urejen industrijski objekt.