Z njim vlada sistemsko ureja zagotavljanje neprekinjenega delovanja naše kritične infrastrukture.
Predlog zakona je pripravljen na podlagi sklepa vlade iz leta 2014, s katerim je vlada Medresorski koordinacijski skupini za usklajevanje priprav za zaščito kritične infrastrukture naložila pripravo normativnega pravnega akta, ki bo urejal kritično infrastrukturo republike Slovenije.
V Sloveniji namreč področje zaščite kritične infrastrukture ni celovito in sistemsko urejeno z normativnim pravnim aktom, čeprav se tudi v naši državi s tem načrtovalnim področjem soočamo že vse desetletje. Dejstvo je, da imamo definicijo kritične infrastrukture državnega pomena in da so določeni sektorji kritične infrastrukture, osnovni in sektorski kriteriji za določanje kritične infrastrukture in kritična infrastruktura državnega pomena. Nimamo pa celovito in sistemsko urejenega ugotavljanja in določanja kritične infrastrukture ter zaščite kritične infrastrukture od načel do obveznosti pri načrtovanju njene zaščite, določenih pristojnosti in odgovornosti oziroma nalog organov in organizacij pri zagotavljanju neprekinjenega delovanja kritične infrastrukture, vzpostavljenih razmerij pri obveščanju, poročanju in podpori odločanju na področju kritične infrastrukture, prav tako ne varovanja podatkov in nadzora na tem področju. Vse to je treba urediti zaradi zagotavljanja pripravljenosti na izredne dogodke pri delovanju kritične infrastrukture in krize, nastale zaradi nedelovanja kritične infrastrukture, ter učinkovitega odzivanja na take dogodke in krize upravljavcev kritične infrastrukture, nosilcev sektorjev kritične infrastrukture in ne nazadnje vlade republike Slovenije.
Zaščita kritične infrastrukture obsega vse aktivnosti, ki prispevajo k neprekinjenosti in celovitosti njenega delovanja. V predlogu zakona so za sektorje kritične infrastrukture določeni preskrba z vodo, preskrba s hrano, preskrba z energijo, zdravstvena oskrba, finančni sektor, promet, varstvo okolja ter sektor informacijsko-komunikacijskih sistemov in omrežij. Nosilci sektorjev so ministrstva, ki so odgovorna za delovna področja, na katera spada kritična infrastruktura, in Banka Slovenije.
V posameznih sektorjih kritične infrastrukture obstoječi normativni akti določene vidike zaščite kritične infrastrukture že urejajo, zato so cilji predloga zakona predvsem vse organe in organizacije, ki delujejo na področjih, ki so za slovensko družbo posebej pomembna in so zanje tudi odgovorna, zavezati, da pri svojem delu upoštevajo tudi zahteve glede zagotavljanja neprekinjenega delovanja kritične infrastrukture ter vse organe in organizacije pri zagotavljanju neprekinjenega in celovitega delovanja kritične infrastrukture zavezati k spoštovanju istih splošnih usmeritev. Poleg tega sta cilja predloga zakona še med organi in organizacijami, ki delujejo na področjih sektorjev kritične infrastrukture, vzpostaviti primerna razmerja, predvsem z vidika delitve njihovih pristojnosti in odgovornosti za ugotavljanje in določanje ter zaščito kritične infrastrukture in določitev dopolnitve normativne urejenosti ali sploh normativno ureditev, če le-ta še ne obstaja, v posameznih sektorjih kritične infrastrukture.
Upravljavci in lastniki kritične infrastrukture so ne glede na lastništvo prvi in neposredno pristojni ter odgovorni, pa tudi poslovno zainteresirani za zagotavljanje neprekinjenega delovanja infrastrukture.
V zakonu je določen postopek ugotavljanja in določanja kritične infrastrukture, in sicer na podlagi sektorskih in medsektorskih kriterijev za ugotavljanje kritične infrastrukture ter mejnih vrednosti le-teh. Kritično infrastrukturo in njene upravljavce pa določi vlada.
Predlog zakona predvideva, da upravljavci, ob sodelovanju nosilca posameznega sektorja, izdelajo dokumente načrtovanja zaščite kritične infrastrukture, ki obsegajo oceno tveganj in ukrepe za zaščito. Oceno tveganja upravljavci izdelajo na podlagi navodila za ocenjevanje tveganj za delovanje kritične infrastrukture, ki ga sprejme Ministrstvo za obrambo kot organ, pristojen za usmerjanje na področju kritične infrastrukture in strokovnih usmeritev, ki jih za posamezne sektorje kritične infrastrukture izdelajo nosilci le-teh.
Predlog zakona narekuje tudi stalne in dodatne ukrepe za zaščito kritične infrastrukture. Slednji se izvajajo ob izrednem dogodku, krizi ali povečani ogroženosti kritične infrastrukture, če stalni, tudi če so stopnjevani, ne zadostujejo. Dodatni ukrepi za zaščito kritične infrastrukture, ki jih nosilci sektorjev kritične infrastrukture ali sprejmejo sami ali predlagajo v sprejetje vladi, zakonsko niso obvezni, saj jih nosilci lahko sprejmejo ali predlagajo le, če to ocenijo za potrebno. Če morajo tovrstne dodatne ukrepe za zaščito kritične infrastrukture izvesti upravljavci kritične infrastrukture, lahko vlada odloči, da se sredstva za izvedbo teh ukrepov zagotovijo iz državnega proračuna.
Pri izdelavi dokumentov načrtovanja zaščite kritične infrastrukture se v skladu s predlogom zakona lahko upoštevajo dokumenti, ukrepi, postopki in rešitve, ki so jih izdelali oziroma sprejeli na podlagi že veljavnih sektorskih in drugih predpisov ter svojih poslovnih odločitev.
Poleg konkretnih nalog na področju kritične infrastrukture, tako vlade kot nosilcev sektorjev kritične infrastrukture, upravljavcev kritične infrastrukture, organa za usmerjanje ter Nacionalnega centra za krizno upravljanje, zakon določa tudi obveznosti obveščanja, poročanja in zagotavljanja podpore odločanju v povezavi z zagotavljanjem neprekinjenega delovanja kritične infrastrukture.