Območje Elektra Celje so konec januarja in v začetku februarja zajele obilne padavine, ki so se spremenile v žled. Pod težo ledu so se podirala drevesa in daljnovodni stebri, trgali so se nadzemni vodniki. Na omrežju so nastale številne poškodbe. Med najbolj prizadetimi območji je bila distribucijska enota (DE) Velenje.
Distribucijska enota Velenje pokriva Šaleško in Zgornjo Savinjsko dolino in Šempeter. V enoti so 4 nadzorništva: Velenje, Polzela, Žalec in Nazarje. V okviru enote delujejo štiri elektromontažne skupine, tri so v Velenju, ena pa v Šempetru. Elektromontažne skupine opravljajo vzdrževalna dela na elektroenergetskem omrežju: menjave drogov in žic, kabliranje in še mnogo drugega, vodijo pa tudi nove investicije. V distribucijski enoti jih je skupno 73, operativcev, ki gredo na teren, pa je okrog 45. V februarski havariji so se aktivirali vsi, nadzorništva in elektromontažne skupine, sestavili so skupine in odpravljali okvare na terenu. Na pomoč so jim priskočile tudi skupine iz Krškega in Celja.
Med tistimi, ki so prvi odšli na teren, je bil tudi vodja elektromontažne skupine Janez Gojznikar, ki ima v skupini tri monterje. Na vprašanje, zakaj jih je tako malo, pove, da jih je nekaj odšlo v pokoj, nove sodelavce pa še čaka. Skupina je zdaj kombinacija mladih tridesetletnikov in izkušenejših petdesetletnikov. Dela opravljajo večinoma na področju DE Velenje, kjer je teren precej razgiban in zato tudi težje dostopen.
Po pozivu vsi na teren
Začelo se je s klicem, da nas potrebujejo, je povedal Gojznikar in vsi so se nemudoma odzvali. Organizacijo je vodil inženir vzdrževanja Simon Štrigl: »Delali smo prioritetno po izpadih daljnovodov. Ponekod smo se organizirali tako, da smo postavili svoje ekipe na več daljnovodih, da so eni delali na enih, drugi pa na drugih. Vendar je bilo izpadov res veliko, praktično so bili zaradi okvar vsi prostozračni daljnovodi izklopljeni. Potem smo se organizirali in odpravljali okvare, kolikor smo mogli. Prve dni je bilo res kaotično – kar smo zjutraj naredili, smo morali zvečer popravljati,« je povedal Štrigl.
Da bi kdaj kaj podobnega doživeli, ne pomnijo niti Štrigl, niti Gojznikar, niti upokojeni monterji, s katerimi so ob havariji stopili v stik. Tudi prejšnja leta je sneg povzročil mnogo preglavic, vendar nikoli tako obsežnih, kot so bile tokratne. Največji problem je bil, po besedah Gojznikarja, žled, ki je lomil drevje, to pa je povzročilo največ škode, tako na cestah, kot na daljnovodih. »Na začetku je bilo najbolj hudo. Žled, ogromno padavin, lomljenje drevja ob trasi ... Nevarnost je bila velika. In to je kar trajalo. Kar smo popravili, se je na novo polomilo. To nam je res povzročalo težave. Naša prioriteta je bila vzpostavitev daljnovodnega sistema, da bi čim prej zagotovili elektriko vsem porabnikom,« je bil izčrpen Gojznikar.
Kako so sploh vedeli, kam na teren, da so odkrili, kje so poškodbe? »To je bil res problem, to je bilo težko ugotoviti. Ko je prišlo do izpada daljnovoda, smo sanirali neki odsek in šli naprej, zvečer pa smo se vračali nazaj, saj so drevesa padala kot domine. Stanje je bilo zelo težko obvladljivo, a smo se trudili na vso močjo. Prve tri dni smo delali 24 ur na dan, a naredili bolj malo, ker je bilo zelo kaotično. Drevesa so padala drugo za drugim. Za monterje je bilo zelo nevarno. Previdnost je bila na prvem mestu,« se je razgovoril Štrigl in nadaljeval: »Izredne razmere so trajale več dni. Daljnovodov tako ali tako nismo mogli usposobiti, smo si pa pomagali z agregati. Transformatorje smo priključevali na agregate, ki so bili edini vir napetosti. Uporabljali smo jih 7 dni, ves čas so bili v obratovanju. Kasneje smo se postopoma prioritetno po daljnovodih lotevali del, s katerimi smo zagotovili takšno stanje, da so transformatorji lahko začeli normalno obratovati. Takrat smo lahko agregate odklopili. Sanacija še traja in bo še trajala. Škode je ogromno.«
Kot je povedal Gojznikar, je bilo zelo nevarno. V normalnih razmerah marsikatere poškodbe ne bi šel niti popravljat, ker pa je bilo izredno stanje, so šli. Najtežja je bila, po besedah Štrigla, hoja po terenu, tudi vozne razmere so bile nemogoče, vse je bilo v žledu. »V gozdu je bilo vse križem kražem, nevarno, polomljeni drogovi, večkrat pretrgane žice. Zato je bila varnost na prvem mestu. Monterji so delali prve dni neprestano, zadnje dneve pa je koncentracija zelo padla, tudi efekt dela je bil manjši kot v prvih dneh. Malo zaradi utrujenosti, pa tudi zaradi narave. Težko je bilo namreč sprejeti dejstvo, da karkoli smo naredili prejšnji dan, smo morali naslednji dan ponoviti. Monterji so bili že izčrpani,« je razložil Štrigl.
Prijazen sprejem ljudi na terenu
Od opreme so jim najbolj prav prišle motorne žage, za postavljanje drogov in krpanje žic so dobili material iz zalog, nekaj pa so jim ga uspešno sproti dostavljali, Kar se tega tiče, pove Štrigl, so bili kar založeni, večjih težav ni bilo, morda so kaj dobili s krajšim zamikom, a slej ko prej so potrebno opremo dobili. Havarijskih stebrov v enoti nimajo, imajo le lesene.
Oba sogovornika sta povedala, da so jih ljudje na terenu lepo sprejeli. »Podpirali so nas in nam pomagali, s sečnjo, s pobiranjem ledu … Moram reči, da je bila pomoč od krajanov pa do gasilcev velika, da smo čim prej vzpostavili kolikor toliko normalne razmere,« je povedal Gojznikar, Štrigl pa dodal: »Bila je velika sloga, brez izjeme so vsi monterji prišli na delo, vsi so delali, vsi pomagali, to je velika pripadnost podjetju, velika složnost. Moram jih pohvaliti, da so bili tako požrtvovalni in uspešni. Pohvalil bi tudi gasilce v občinah Šoštanj, Velenje, v Zgornji Savinjski dolini. Vsi so nam priskočili na pomoč in opravljali vsa dela, tudi pri naših delih so sodelovali. Brez njih bi se še danes potikali po gozdovih. Pri spravilu drogov in kopanju jarkov nam je prišla na pomoč tudi Slovenska vojska in tudi njim dolgujemo zahvalo. Nenazadnje se je lepo odzvalo vodstvo družbe. Prišli so na teren, si zadeve ogledali in se seznanili, v kakšnih razmerah delajo naši monterji. Upam da bodo imeli tak posluh tudi v prihodnje.«
Je bilo kaj negativnih reakcij, me je zanimalo? Niti ne, sta povedala sogovornika. Ljudje so videli, v kakšni situaciji smo bili, in so bili razumni. Bili so posamezniki, ki so vztrajali pri nekih zadevah, a tem so razložili, da se trudijo po najboljših močeh in jim predlagali, naj se raje ozrejo v naravo. Večina je razumela, da se toliko poškodb ne da odpraviti na kratek rok.
Če uspešno delaš v tako kritičnih razmerah, gotovo dobiš določene izkušnje. »Izkušnje so definitivno velike. Situacija je bila kaotična. Sem že 20 let v firmi, poznam monterje in tudi operativne delavce, ki so v pokoju. Z njimi sem opravil pogovore in nihče kaj takega doslej še ni doživel. Pridobili pa smo izkušnje, ki so dobrodošle, a upam, da jih ne bomo spet kdaj potrebovali. Marsikaj se naučiš, kako, kdaj, s čim reagirati. Za mano je huda izkušnja, velika obremenitev. Kot vodja obratovanja sem bil zadolžen za celotno operativno sanacijo havarije. Vseskozi sem bil prisoten na terenu, opravljal monterska dela, ker je bilo premalo ljudi, zato smo vpoklicali še naše zunanje kooperante. Uspešno smo pomagali drug drugemu in pripeljali energijo nazaj v vsak dom, tam kjer je je zmanjkalo,« je sklenil Štrigl.
Kritična faza je trajala dober teden, potem so se zadeve umirile. Danes imajo normalen, osemurni delovnik. Še vedno odpravljajo poškodbe, spravljajo omrežje v normalno obratovalno stanje, kot je bilo pred okvarami. Še vedno je tudi naporno, saj so večina časa na terenu, a gre na bolje, stanje se počasi normalizira. Oba sogovornika si želita, da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo.
Vladimir Habjan