Andrej Hajnšek javnosti gotovo ni neznan, saj ga poznamo kot trenerja Martine Ratej, najboljše slovenske metalke kopja. Manj je znano, da je zaposlen v Elektru Celje Energija, prej v Elektru Celje. Izučil se je za elektro tehnika energetika, že začetemu, a nedokončanemu študiju informatike pa se bo posveti takrat, ko bo Ratejeva zaključila s profesionalno kariero, saj za študij zdaj enostavno ni dovolj časa.
Hajnšek je bil v Elektru Celje zaposlen od leta 1996. Po šolanju je nekaj let delal v vzdrževalni skupini, kasneje v nadzorništvu, kjer je opravljal monterska in vzdrževalna dela na terenu. Za tem se je preusmeril na področje trženja, kjer je že deset let. Opravil je izpite za borznega posrednika, bil trader, ko so še sami trgovali, odkar pa na dnevnem nivoju ne trgujejo več, se ukvarja z dolgoročno in kratkoročno napovedjo porabe električne energije. Kot nam je povedal, je znanje pridobil od sodelavcev, največ pa je za natančne napovedi naredil sam, zaradi vremenskih vplivov pa je natančno napoved vsako leto težje narediti.
Kako združujete naporno trenersko delo in službene obveznosti?
Prej smo tehniko trenirali enkrat na dan popoldan, kjer sem bil prisoten, dopoldan pa so dvigovali uteži in šli v fitnes. Pri kopju opravljaš specialne vaje in če trener ni prisoten, se vaja ne odvija s tako intenzivnostjo, lahko se zgodi, da tehnični model ni v redu in še kaj drugega. Zato je za vrhunski rezultat nujno, da je trener na treningu prisoten. S svojim podjetjem imam dogovor, da delam napovedi skozi vse leto, tudi ko sem na dopustu in ne rabim zamenjave in prihajam v službo prej. V zameno pa hodim okrog malice za uro in pol na trening.
Kako na vas gledajo sodelavci v podjetju, vas spodbujajo?
Imam zelo dobre sodelavce, ki sem jim hvaležen, da me podpirajo pri mojih treningih in me spodbujajo k boljšim rezultatom, čeprav se zavedam tega, da to ni lahko.
Od kod veselje do atletike?
Na atletski stadion sem prišel leta 1988. Pri telovadbi je učitelj vprašal, kdo bi šel na suvanje krogle in sva s sošolcem drug drugemu dvigala roke. Tako je iz heca prišlo do tega, da sem prišel na stadion in tam spoznal trenerja Kopitarja. Dve leti sem suval kroglo, potem poskusil še kopje, dosegel dober rezultat in s tem nadaljeval. Treniral sem vse discipline, a kopje mi je bila prva. Kariero sem zaključil leta 1994 kot mladinec zaradi poškodbe rame. Ko je trenerja na treningu zadela kap, sem prevzel skupino in smo trenirali naprej, saj so bili vsi plani že napisani. V tem sem se našel. Ko v Kladivarju ni bilo več posluha, da bi nadaljeval kot trener, smo v Šentjurju ustanovili svoj klub in tam sem s tem delom nadaljeval. Ustanovil sem skupino približno 25 otrok in začeli smo z ničle. Iz te prve skupine je prišla tudi Martina Ratej.
Kakšne rezultati ste dosegli?
V mlajših kategorijah sem bil v vseh disciplinah med prvimi tremi v Sloveniji. V kopju sem bil leta 1992 državni prvak. Moj rekord je 60,94 metra. Ta rezultat je seveda danes presežen, ni tako slab za mladinca, ni pa ravno vrhunski.
Zakaj ste prišli nazaj na štadion Kladivarja?
Razlog so boljši pogoji dela. Martini je zdravje v zadnjih letih pešalo. Zadnja 3 leta sodi med prvih sedem na svetu, nismo pa še naredili preboja na stopničke. Upam, da bo to letos. Prvo leto smo se navajali na novo okolje in zato sezona ni bila najboljša. Sedmo mesto na olimpijskih igrah sicer ni slab rezultat, a računam, da bo letos sezona še boljša. Pozimi smo dobro delali.
Kje ste pridobili trenerske izkušnje?
Sem samouk. Prebral sem veliko strokovne literature, nekaj pa sem se naučil od svojega bivšega trenerja, ki mi je dal dobro osnovo. Pomagal mi je tudi trener olimpijca Kozmusa Vladimir Kevo. Informacije iščeš vsepovsod, kjer se da. V vrhunskem športu je vse zelo enostavno. Ko prideš na vrhunski nivo, šele spoznaš, kakšne napake si delal čez vso prehojeno pot in se sam sebi smejiš, ker si včasih preveč kompliciral, čeprav ne bi bilo treba. Za trenerje obstajajo tudi šole, pri nas na Fakulteti za šport. Sam sem opravil tečaj. Trener sem od leta 1996, od 1994 pa sem pomagal z nasveti.
Ste trener Martine Ratej, najboljše slovenske metalke kopja. Kako sta prišla skupaj? Je to vaša prva varovanka?
Martino sem opazil na regijskem prvenstvu osnovnih šol, kjer je prepričljivo zmagala v metu žogice in je bila že od začetka malo drugačna, je izstopala. Že po 14 dneh treninga smo šli na državno prvenstvo v Koper. Čeprav ni znala niti še teči in so nekatere tekmovalke metale kopje že po tri leta, je zmagala. Od takrat naprej je bila ves čas v svoji kategoriji državna prvakinja. Imel sem še nekaj talentov za katere mi je žal, da jih nisem mogel pripeljati do vrhunskih rezultatov, ampak vedno se morajo vse stvari poklopiti, od staršev, pomoči okolice, do genov, volje za trening, ciljev … Če je vse to prisotno, pride do dobrih rezultatov, če pa kaj od tega manjka, žal ne gre.
Ste kot trener napredovali?
Normalno. Stalno se razvijaš, sezona ni enaka sezoni. Ko si rečeš, da si našel magično formulo, je nisi, ker se vedno zgodi neka druga zgodba. Vpliv vaje na telo ni enak letu nazaj, vedno moraš vaje spreminjati. Najtežje je najti nabor vaj, ki ustreza. Od tega je odvisen uspeh.
Kdo je še v ekipi Martine Ratej?
Žal se mi ne moremo primerjati npr. z ekipo Tine Maze, ki dobi tudi precej več finančnih sredstev kot mi. Mi lahko o tem le sanjamo. Delamo s tem, kar imamo. Osnovne zadeve smo zagotovili, tako da Martina lahko nemoteno trenira. V ekipo sodi manager, imamo maserko, ki pa na pripravah ni v ekipi. Na zdravstvenem področju sodelujemo z dr. Rudijem Čajevcem in Nasifom Khalidom, ki je kinezioterapevt. Imamo sicer vse, kar potrebujemo, a vsi sodelujoči niso vedno stalno prisotni.
Imate tudi kakšne sponzorje? Kaj pa Elektro Celje Energija?
Do olimpijskih iger v Riu 2016 imamo podpisano pogodbo z podjetjem Tajfun iz Planine, ki je naš zvesti sponzor že od leta 2006. Velik delež odličnim rezultatom Martine pa normalno prispevata Elektro Celje in Elektro Celje Energija s finančnim vložkom in predvsem s tem, da sem lahko prisoten tudi na dopoldanskem treningu, za kar sem jim res hvaležen. Smo pa ravno sredi skupnih projektov za v prihodnje.
Kakšni so rezultati Ratejeve in kako ste z njimi zadovoljni?
Njen največji uspeh je bil bronasta medalja na sredozemskih igrah 2009 v Pescari. Leta 2009 je nastopila na svetovnem prvenstvu v Berlinu in presenetila s tretjim rezultatom 63,42 metra ter prišla v finale, kjer pa je zasedla 11. mesto. Leta 2010 je na posameznih tekmah prvič premagala vso svetovno elito, tudi na raznih mitingih najvišjega ranga. Na njenem mitingu Zlata Šprintarica v Ostravi je premagala Špotakovo. Kasneje smo prebrali, da je imela tisto sezono zaradi poraza velike travme. Martina je v Arleju s 65,96 metri postavila rekord evropskih zimskih prvenstev in premagala svetovno prvakinjo Marijo Abakumovo ter evropsko prvakinjo Lindo Stall. Za največje uspehe štejem ti dve tekmovanji. Zelo dobro je nastopila v diamantni ligi v Dohi, kjer je postavila državni rekord 67,16 metrov. Žal je bila s tem odličnim rezultatom šele tretja. Če bi to dolžino vrgla na svetovnem prvenstvu v Berlinu, bi zmagala. Veliko točk je osvojila v diamantni ligi, žal pa smo zaradi napake managerja, ki Martine ni prijavil na zadnji miting, ostali brez točk, s katerimi bi zasedla skupno 3. mesto.
Kako doživljate uspehe in poraze svoje varovanke?
Trenerju je težje kot atletu, ker doživljaš večji stres kot atlet. Vsak poraz je trenerjev poraz, vsak uspeh pa je atletov.
Kaj je kvaliteta dobrega metalca kopja?
Mora biti kompletna oseba. Najboljši tip, ki ustreza metalcu kopja, je mnogobojec. Iz vseh disciplin je treba črpati. Pri ženskah se vidi, da tiste, ki so se v mladosti ukvarjale z mnogobojem in so potem začele metati kopje, imele res dobre temelje, višjo piramido. Ko to spoznaš, lahko začneš graditi. To moraš vedeti že na začetku, moraš vedeti, v katero smer se boš razvijal. Tu ima Martina slabšo pozicijo, ker sam tega znanja takrat še nisem imel.
Videl sem, da tudi predavate. O čem?
Vsako leto imamo za potrditev licence na Olimpijskem komiteju in Atletski zvezi dvo ali tridnevni seminar, kjer predavajo najboljši trenerji iz Slovenije in tujine. Ker smo mi naredili dober rezultat, so nas povabili, naj to predstavimo.
V Sloveniji ste bili večkrat razglašeni za trenerja leta. Kaj vam pomeni ta naziv?
Prvič mi je pomenilo res ogromno. To je priznanje, da delaš dobro. Drugič, tretjič ni več tistega šoka, samo ponavljaš. A mnogi pravijo, da je težje ponoviti, kot pa ta naziv prvič osvojiti. Upam, da bom ta naziv dobil še kdaj.
Koliko je v rezultatih Martine vašega dela?
Če mene ne bi bilo, tudi njenih rezultatov ne bi bilo. Martina namreč prihaja s kmetije, kjer niso bili najbolj premožni in ko sem to opazil, sem se dodatno potrudil, da je imela vse kar potrebuje atlet za dober trening.
Omenili ste visoke plane za letošnje leto …
Sezono začnemo 25. maja, ko se začnejo mitingi diamantne lige v New Yorku. Glavna cilja sezone sta dva: sredozemske igre, kjer želimo osvojiti zlato kolajno in popraviti rekord sredozemskih prvenstev. Drugi cilj pa je svetovno prvenstvo v Moskvi. Napočil je čas medaljo.
Vladimir Habjan