Aktualne razmere na trgu z električno energijo in plinom naložbam v elektrogospodarstvo ta hip niso ravno naklonjene, saj cene električne energije na veleprodajnih trgih dosegajo rekordno nizke vrednosti. Poleg tega investitorji čakajo na razplet zgodbe povezane s cenami plina, ki so v Evropi nekajkrat višje od ameriških. V Sloveniji tako po mnenju Tomaža Orešiča iz EFT Group ostajajo najzanimivejši projekti povezani z gradnjo hidroelektrarn, za katere lahko večji del opreme izdelamo sami in imamo na voljo vse potrebno znanje.
Z odprtjem energetskega trga in usmeritvijo k obnovljivim virom smo precejšnje pretrese doživeli tudi v sektorju, ki je dolgo veljal za enega bolj konservativnih. Zdi se celo, da so v zadnjem času spremembe kar na dnevnem redu, saj se pogosto srečujemo z različnimi dejavniki, ki precej vplivajo na potek dogajanj na energetskem trgu. Kakšna je tržna slika v regiji ta hip?
V lanskem letu smo bili priča kar povečani razliki med ceno električne energije na nemški borzi in ceno na trgih jugovzhodne Evrope, letos pa se te razlike precej zmanjšujejo. Razloga za to sta predvsem dva - prvi je zmanjšana gospodarska rast oziroma padec industrijske aktivnost v regiji, drugi pa je bolj kratkoročnega značaja in posledica izjemno dobre hidrologije v prvih letošnjih mesecih in sorazmerno mile zime na Balkanu. Jugovzhodna evropska regija, ki sega od Slovenije preko Madžarske do Grčije, je namreč zelo odvisna od hidroloških razmer, je pa seveda v osnovi energetsko uvozno odvisna. Tako je dolgoročno edini način, da se razmere v regiji izenačijo s preostalo Evropo oziroma, da dosežemo neko ravnovesje, zagon novih ekonomsko upravičenih in energetsko učinkovitih proizvodnih zmogljivosti. Kakršna koli že je napoved o prihodnji gospodarski rasti v regiji, dejstvo je, da bo poraba električne energije naraščala. Omenjena regija pa ima že danes brez gospodarske rasti problem z zagotavljanjem potrebnih količin energije. Če ob tem upoštevamo, da v tem trenutku ni nekih resnih investicij v nove zmogljivosti, bo energetska bilanca regije na dolgi rok še bolj vprašljiva. Sedanje stanje, ko so iz že omenjenih razlogov, dnevne in tedenske cene električne energije v regiji celo nižje od nemških, zagotovo ne bo dolgo trajalo. Podobno velja za razmere na širšem evroobmočju, saj so trenutne cene, ki za naslednja obdobja znašajo okoli 40 evrov za MWh, na najnižji možni ravni.
Iz vaših besed je razbrati zaskrbljenost nad trenutnimi razmerami, čeprav bi načeloma zniževanje cen moralo biti nekaj pozitivnega.
Trenutno znižane cene prinašajo pozitivne učinke za industrijo, nikakor pa ne za elektroenergetsko panogo in tudi ne za gospodinjstva. Problem je namreč, ker veleprodajna cena električne energije pomeni vse manjši delež v končni ceni na računu za odjemalca, povečujejo pa se dajatve za podporo proizvodnji iz obnovljivih virov energije in tudi drugi prispevki. Računi za porabljeno električno energijo tako kljub nižjim cenam same energije stalno naraščajo. Kar je še bolj problematično pa je, da trenutna cena električne energije ne omogoča nobenih investicij v proizvodne zmogljivosti, razen v tiste, ki so tako ali drugače subvencionirane. Investitorjem se tako na osnovi tržnih cen danes ne splača investirati v nobeno tehnologijo, niti v premogovno, kaj šele v plinsko. Še zlasti pri plinu gre za popolno nesorazmerje med dejanskimi cenami električne energije in ceno plina. Vsa ta obsežna obnovljiva energija iz vetra in sonca, ki je podvržena fizikalnim in naravnim zakonitostim oziroma je »vremensko« občutljiva, in v Evropski uniji dosega že precejšnje deleže, namreč v ozadju terja neko podporo in zanesljivo proizvodnjo. Za takšno podporo pa je najprimernejše ravno plinska tehnologija, ki pa je ta hip zaradi cenovnih razmerij v tržnih razmerah popolnoma nekonkurenčna. Tako, da ne samo, da nihče ne investira v nove plinske elektrarne, ampak smo v Evropi celo priča zapiranju nekaterih še ne povsem amortiziranih.
Pa je na vidiku kakšna rešitev za nastale razmere?
Opisano stanje je že lani spodbudilo resno razpravo na ravni evropske komisije in drugih strokovnih energetskih organizacij, kot so ACER, ENTSO-E in Eurelectric, in sicer o tem, na kakšen način uravnotežiti proizvodnjo iz obnovljivih in klasičnih virov in ohraniti tržne mehanizme, ne da bi pri tem porušili temelje evropske energetske politike, to je zagotovitve kakovostne, zanesljive in konkurenčne oskrbe z električno energijo. Nastale razmere so bile povod, da so posamezne države začele pripravljati svoje nacionalne modele tako imenovanih zmogljivostnih mehanizmov, na osnovi katerih bi po oceni bodisi sistemskega operaterja ali regulatorja posamezni proizvodni objekti bili opredeljeni kot nujni za delovanje sistema in bi jih upravljalci elektroenergetskih sistemov morali obdržati v rezervi, ne glede na to, ali bi bili ekonomični ali ne. Pri tem nista mišljeni obstoječa sekundarna in terciarna rezerva, ampak elektrarne, ki bi bile namenjene podpori spreminjajoči se proizvodnji iz obnovljivih virov energije. Ker je pa jasno, da lastniki oziroma upravljalci ne bodo ohranjali neke neekonomične proizvodnje, bo za takšne objekte potrebno zagotoviti ustrezna nadomestila. Tako se znova govori o ponovni uvedbi neke vrste podpornih shem, vendar tokrat za konvencionalne proizvodne objekte, zlasti seveda na plin. Ker pa bi se, če bi vsaka država zase postavljala tak model, podrla načela oblikovanja enotnega evropskega energetskega trga, ki so že tako načeta in njihova uvedba dokazano zamuja, se resno razmišlja o določitvi neke vrste regulatornega okvirja na evropski ravni. Prvi neobvezujoč dokument s strani evropske komisije, ki bo glede te problematike podal tudi neke temeljne usmeritve, se napoveduje za letošnji junij. Od teh pa bo v precejšnji meri odvisen razplet prihodnjih dogodkov.
Celoten pogovor boste lahko prebrali v naslednji številki revije Naš stik,ki izide 15. aprila.
Brane Janjić