Na njem strokovnjaki razpravljajo o vlogi enotnega evropskega trga v času energetske krize, kaj danes sploh predstavlja enotni evropski trg in kateri so njegovi mehanizmi, njegovem prihodnjem razvoj, vlogi energetske infrastrukture, koristih končnih odjemalcev od trga ter o poslovnih modelih v prihodnosti.
Enotni evropski trg z električno energijo se je v času energetske krize v letu 2022 namreč znašel pod plazom številnih kritik odločevalcev in nenazadnje tudi širše javnosti, kot eden glavnih deležnikov nastale situacije ekstremno visokih cen, pri čemer je prevladovalo splošno mnenje, da trg ne deluje in nujno potrebuje reforme. Posledično smo bili nato lani priča številnim strokovnim razpravam o tem, kakšna naj bi bila zasnova energetskega trga prihodnosti, pri tem pa številna vprašanja ostajajo še odprta.
Kot je v uvodu poudaril predsednik združenja CIGRE-CIRED mag. Marko Hrast, je energetski prehod zelo kompleksen proces, trg električne energije pa je samo eden od stebrov tega. Zato poskušajo v okviru združenja pripraviti čim več dogodkov z namenom povezave elektroenergetike kot celote in širši strokovni javnosti predstaviti segmente z vseh zornih kotov, da dodo javnosti to razumele in širile naprej.
Aleš Donko iz Elesa je predstavil razvoj trga z električno energijo od energetske krize do danes. Poudaril je, da je bil prav zaradi energetske krize trg z električno energijo v ospredju razprav. Rdeča nit teh razprav je bila, da je trg kriv za vse. Ključno v teh razpravah je, kako razumemo delovanje trga. Vedeti moramo, da trenutne visoke cene ne določa trg, ampak formula Evropske komisije. Trg je danes oblikovan na način, da ustreza trgovcem in ne proizvajalcem in potrošnikom. Danes se vračamo v normalno stanje in ta trg potrebujemo bolj, kot prej. Eden od odgovorov na izzive je dobro delujoč trg, na kar pa vpliva zakonodajni okvir. Kar koli Eles naredi, je torej skladno z uredbami. Vse uredbe so vzpostavile kompleksen krog deležnikov na trgu z električno energijo, s katerim sodelujejo, to so sistemski operaterji in borze. Ob tej priložnosti je tudi podrobneje predstavil trg, kakšna je vloga Elesa na njem in kako kot operater deluje na trgu. Med drugim je dejal, da je na področju storitev izravnave ogromno dogaja, eden najbolj kritičnih področij za Eles je primarna regulacija, kjer raste delež zakupa v tujini, saj so slovenski ponudniki najdražji.
Martin Povh iz agencije ACER je govoril o izzivih zelene transformacije in kje regulatorji vidijo izzive zelene transformacije. Poudaril je, da je povezani trg velika prednost, saj nam zagotavlja večjo zanesljivost oskrbe, manjšo rabo fosilnih goriv in večjo rabo OVE. Z enotnim, povezanim trgom si lahko pomagamo med seboj, imamo nižje cene, na katere vplivajo razmere na celotnem trgu. Delež naših investicij na cene na trgu je zanemarljiv, s povezanostjo nam ni treba biti samozadostni, kar posledično pomeni manj investicij in manj prožnih virov. Ni namreč smiselno, da vsaka država investira na vsakem področju, saj imamo drugačne danosti za izrabo OVE, s povezanim trgom pa si države lahko pomagajo. Pet ključnih izzivov zelene transformacije za regulatorje so: zanesljivost oskrbe na povezanem energetskem trgu s posebnim poudarkom na fleksibilni proizvodnji in povpraševanju, kako zagotoviti dovolj investicij v proizvodnjo, boljša izvedba investicij v infrastrukturo distribucijskega in prenosnega omrežje z mislijo na čezmejne koristi, kako učinkovito uporabljati obstoječe omrežje za zmanjšanje potreb po novih investicijah in nižje stroške zelene transformacije. Nazadnje pa dekarbonizacija in integriran energetski sistem potrebuje morebitne prilagoditve vodenja sistema
Kompleksnost ni nikoli pospeševalec transformacije
Na okrogli mizi je tekla razprava o elementih in mehanizmih sodobnega trga z električno energijo. Martin Povh je dejal, da se bomo morali večji rabi energije v prihodnje vsi prilagajati. Vsi odjemalci morajo dobiti signal, kakšni so stroški določenega sistema. Na ta način bodo, če se bodo odločili spremeniti svoje navade, prispevali svoj del prožnosti. Signali ne morejo biti le cene in davki, storitve pa jim bodo nudili dobavitelji. S tem, da morajo odjemalci imeti ustrezne signale od ponudnika, se je strinjal tudi direktor platforme Suncontract Gregor Novak, saj imamo še kar nekaj neizkoriščenega potenciala. Aleš Koželjnik iz podjetja Kolektor Setup je dejal, da sta povezovanje in integracija naprednih tehnoloških in procesnih rešitev v okolje pametne in zelene infrastrukture ključno, vendar potrebujemo mehanizme in jasen načrt, kaj lahko naredimo. Mag. Janez Humar iz Elesa je izpostavil, da moramo z regulativo polnilno infrastrukturo tehnično prilagoditi, da bomo infrastrukturo v prihodnosti, ko naj bi se e-mobilnost še bolj razmahnila, lahko tehnično prilagodili. Namen ukvarjanja Elesa z e-mobilnostjo je odgovor na uravnavanje odjema, ki ga bo lahko enostavno prenesti tudi na distribucijo.
Odmik od klasičnih regulativnih okvirjev terja širši družbeni konsenz
Jan Kostevc iz Acerja je v uvodu v okroglo mizo na temo infrastrukturnih izzivih zelenega prehoda med drugim opozoril, da je evropsko elektroenergetsko omrežje že na robu preživetja, pri čemer razmere otežuje še dejstvo, da se investitorji v omrežje srečujejo z dolgotrajnimi postopki umeščanja v prostor in, da v nekaterih državah dovoljenj za širitev omrežja praktično ni več mogoče dobiti. Na prihodnji razvoj trga, poleg nezadostnih prenosnih zmogljivosti ob vse večjem prodoru obnovljivih virov – do leta 2030 naj bi se skupna zmogljivost sončnih in vetrnih elektrarn s sedanjih 706 GW povečala na kar 1236 GW, od tega naj bi bilo za 706 GW sončnih in 600 GW vetrnih elektrarn, po njegovih besedah vpliva tudi vse več dejavnikov. Kot je dejal, so bile včasih investicije v omrežje odziv na potrebe, zdaj pa so gonilo investicij politične odločitve za zeleni prehod, pri čemer so izpadle podrobnejše analize stroškov in koristi. Zato se zastavlja vprašanje, kdo bo kril razliko, ko se ekonomika potrebnih velikih investicij v omrežje ne izide. V tej luči se pojavljajo tudi nove funkcije regulatorjev in operaterjev ter iščejo novi modeli, kako zagotoviti ustrezno delitev stroškov med upoerabniki omrežja oziroma kako zagotoviti interes za nadaljnje nujno potrebne investicije v omrežje. Kot je še poudaril, gre pri tem za drastične spremembe, zato odmik od klasičnih regulativnih okvirjev terja širši družbeni konsenz.
V nadaljnji razpravi je beseda tekla predvsem o tem, kako bi bilo mogoče bolje izrabiti obstoječe elektroenergetsko omrežje, pri čemer se ovire kažejo predvsem v zakonskih podlagah, ki od operaterjev terjajo, da morajo prevzeti vso proizvedeno električno energijo iz obnovljivih virov. To pa z drugimi besedami pomeni, da moramo ob vse večjem številu razpršenih proizvodnih naprav graditi močnejše omrežje, ki pa je slabo izrabljeno. Kot je še bilo slišati, je analiza pokazala, da bi bilo tudi obstoječe omrežje mogoče bolje izrabiti, pri čemer pa bi se morali skoncentrirati bolj na gradnjo večjih sončnih in vetrnih elektrarn. Razpravljavci so se tudi strinjali, da bo treba obstoječe omrežje v prihodnje zaradi naraščajočih potreb po električni energiji vsekakor ojačati, a je v vmesnem obdobju mogoče pritisk na investicije tudi zmanjšati, in sicer z različnimi poslovnimi modeli in izdajo dinamičnih soglasij, ki bi upoštevala obremenjenost omrežja, ter večjo vključenostjo odjemalcev v doseganje ravnovevesja v sistemu.
Med odjemalci je zelo malo znanja o energetskem trgu
Sebastijan Roudi iz ECE je v uvodnem predavanju v zaključno omizje z naslovom Izzivi razumevanja trga za končne odjemalce, na katerem sta sodelovala tudi predstavnika Slovenskih železnic in Cinkarne Celje, razložil, da obstaja med velikimi in majhnimi poslovnimi odjemalci precejšnja razlika v poznavanju trga, na splošno pa je med njimi zaznati precej pomanjkljivo znanje. Dodatno zmedo povzroča dejstvo, da na ceno električne energije vpliva cela vrsta dejavnikov, da se ta spreminja glede na časovna obdobja, in, da je treba v dobavne pogodbe vključiti tudi določena tveganja. Kot je dejal, se veliki poslovni odjemalci v velikem deležu še vedno odločajo za zelo tvegano strategijo nakupa energije izključno na dnevnem trgu, kar pomeni velika tveganja tako za same kupce kot dobavitelje. Nerazumevanje dolgoročnih strategij dobaviteljev in dogajanj na energetskih trgih pa je pri malih poslovnih odjemalcih še očitneje, saj ti od dobaviteljev pričakujejo zgolj najugodnejše cene in ne razmišljajo veliko o učinkovitem upravljanju z energijo, kjer pa so še precejšnje rezerve. V razpravi se je sicer pokazalo, da so vsaj večji odjemalci po energetski krizi vendarle začeli tudi malo drugače razmišljati in bolj intenzivno spremljati dogajanja na energetskem trgu, nekateri med njimi pa so si zagotovili tudi lastne proizvodne vire. A kot je bilo rečeno, za večino odjemalcev poznavanje delovanja in zakonitosti energetskega trga ni ključno vprašanje, saj jih zanima le, kako si zagotoviti najugodnejše cene.