Ugotovitve poročila o čezmejnih energetskih povezavah

Evropska komisija je včeraj poleg strategije o Energetski uniji sprejela tudi poročilo o čezmejnih energetskih povezavah in opredelila vrsto ukrepov, s katerimi naj bi dosegli zastavljeni cilj o zagotovitvi čezmejnih prenosnih poti za najmanj 10 odstotkov proizvodnje posamezne države članice do leta 2020 Kot so poudarili v Bruslju, je zagotovitev večje energetske povezljivosti med posameznimi evropskimi državami, ključnega pomena za povečanje zanesljivosti oskrbe, pa tudi za uspešno delovanje energetskega trga. S povečanjem števila čezmejnih povezav naj bi tako povečali odpornost posameznih elektroenergetskih sistemov na mrke, privarčevali na račun manjših potreb po gradnji novih elektrarn in odjemalcev zagotovili večjo možnost izbire dobavitelja. Posodobljeno in razširjeno prenosno omrežje pa je tudi pogoj za povečanje izrabe razpršenih oziroma obnovljivih virov, zlasti nihajočih, kot sta sončna in vetrna energija. Po izsledkih najnovejše študije bi lahko z bolj povezanim elektroenergetskim omrežjem evropski odjemalci na leto prihranili med 12 do 40 milijard evrov.

Slabo medsebojno povezanih kar 12 evropskih držav

Kot ugotavlja Evropska komisija, je ta hip neustrezno vpetih v širši evropski energetski trg dvanajst držav, in sicer Italija, Irska, Romunija, Portugalska, Estonija, Latvija, Litva, Velika Britanija, Španija, Poljska, Ciper in Malta. Cilj o zagotovitvi čezmejnih prenosnih zmogljivosti v višini najmanj 10 odstotkov proizvodnih zmogljivosti posamezne države do leta 2020 je po mnenju komisije sicer uresničljiv, vprašanje pa, če zadosten, tako da že razmišljajo, da bi ga povečali na 15 odstotkov do leta 2030. Ker pa so glede obstoječih zmogljivosti in narave proizvodnje med državami članicami precejšnje razlike, v komisiji poudarjajo, da bodo prednost imeli projekti, ki so širšega pomena in pomenijo odpravo najbolj kritičnih zamašitev. Zaradi omenjene raznolikosti med državami pa naj bi tudi vsak primer obravnavali posebej. Po oceni komisije naj bi v primeru uresničitve vseh zastavljenih projektov iz tako imenovane kvote PCI, v kateri je tudi nekaj slovenskih projektov, do leta 2020 vse države, z izjemo Španije in Cipra, izpolnile zahtevan cilj o 10-odstotni čezmejni razpoložljivosti prenosnih poti. Za dosego tega cilja naj bi v naslednjih šestih letih na ravni EU porabili približno 40 milijard evrov. Sredstva za te namene naj bi v prvi vrsti zagotovili investitorji sami oziroma naj bi jim k temu pomagale države z višanjem omrežnin in dajatev, nekaj milijard evrov pa bo na voljo tudi iz različnih namenskih evropskih skladov.

Za pridobitev dovoljenj največ 3 leta in pol

Ker je poleg zagotovitve potrebnih investicijskih sredstev, investitorjem največ preglavic doslej povzročala tudi zapletena gradbena in okoljska zakonodaja, je evropska komisija za projekte skupnega interesa čas od začetka projekta do pridobitve vseh dovoljenj s sedanjih 10 do 13 let omejila na največ tri leta in pol. K hitrejšemu pridobivanju dovoljenj za tovrstne projekte naj bi investitorjem bili v prihodnje v oporo tudi tako imenovani uradi vse na enem mestu, ki naj bi v posameznih državah zaživeli še letos. Pripravljalci oziroma izvajalci tovrstnih prenosnih projektov lahko ob tem računajo tudi na izdatno podporo evropske komisije, ki bo budno spremljala izvajanje ključnih vseevropskih projektov. Prav tako naj bi se v tej smeri okrepila vloga ACER-ja, komisija pa bo še letos pripravila tudi poseben infrastrukturni forum, na katerem bodo spregovorili o poglavitnih težavah in skušali poiskati najustreznejše rešitve za odprta vprašanja, ki so skupna vsem evropskim regijam.

Brane Janjić