Ekstremni podnebni dogodki, kot so vročinski valovi, suša in poplave, so vse pogostejši in resnejši, imajo pa tudi precejšnje gospodarske posledice. EU je sicer vzpostavila trden okvir za obravnavanje vpliva podnebnih sprememb, vendar so pri izvajanju ukrepov prilagajanja v praksi težave, navajajo revizorji. Obstaja tudi tveganje, da politika EU za prilagajanje podnebnim spremembam ne bo dohajala podnebnih sprememb, je v poročilu zapisalo Evropsko računsko sodišče.
V zadnjih dveh desetletjih se je v EU povečalo število podnebnih nesreč in z njim raven povzročene škode, čemur smo bili priča tudi ob sušah, vročinskih valovih in uničujočih poplavah leta 2024. Gospodarske izgube zaradi ekstremnih dogodkov, povezanih s podnebjem, so v EU v zadnjem desetletju v povprečju znašale 26 milijard evrov letno. Pri tem pa ima tudi neukrepanje svojo ceno. Če bi bilo današnje gospodarstvo EU izpostavljeno globalnemu segrevanju za 1,5 do 3 °C nad ravnmi pred industrializacijo (konservativna ocena), bi to namreč pomenilo od 42 do 175 milijard evrov gospodarske izgube na leto.
Sodišče je preučilo, kako se EU spoprijema s tem, da se je treba nujno prilagoditi na ponavljajoče se ekstremne podnebne razmere in ugotovilo, da obstajajo težave pri izvajanju ukrepov politike v praksi. Če se izvajanje ukrepov EU ne bo izboljšalo, obstaja tveganje, da ambicije EU glede prilagajanja podnebnim spremembam morda ne bodo dohajale podnebnih sprememb, opozarja računsko sodišče.
EU je na splošno vzpostavila trden okvir za to, da bi postala odporna proti podnebnim spremembam. Revizorji so preučili nacionalne politike prilagajanja podnebnim spremembam v Franciji, Estoniji, Avstriji in na Poljskem ter ugotovili, da so na splošno skladne s strategijo EU. Vendar so revizorji odkrili tudi primere zastarelih znanstvenih podatkov v nacionalnih strategijah prilagajanja, pa tudi prenizko navedene ali nenavedene stroške prilagoditvenih ukrepov. Prenos politik EU in držav članic za prilagajanje v lokalna pravila je zahteven proces. Čeprav EU meni, da je lokalna raven temelj prilagajanja, so revizorji anketirali 400 občin v revidiranih državah članicah in na podlagi njihovih odgovorov ugotovili, da ti večinoma niso poznali strategij in načrtov za prilagajanje podnebnim spremembam ter da niso uporabljali orodij EU za prilagajanje.
Z več kot polovico revidiranih projektov so se podnebna tveganja uspešno obravnavala in revizorji so odkrili tudi nekatere dobre prakse. Vendar pa so naleteli tudi na primere nasprotujočih si prednostnih nalog, saj so cilji prilagajanja podnebnim spremembam obstajati hkrati z drugimi cilji, kot sta konkurenčnost ali regionalni razvoj. Odkrili so na primer projekte, s katerimi se obravnavajo potrebe po povečanem namakanju, vendar obstaja tveganje povečanja skupne porabe vode, in projekt za zaščito pred poplavami, pri katerem so se za nove hiše na istem ogroženem območju še vedno izdajala gradbena dovoljenja. Odkrili so celo dva projekta, katerih izvajanje bi lahko privedlo do neustreznega prilagajanja, to je, da bi se ranljivost ali izpostavljenost podnebnim spremembam povečala, namesto da bi se zmanjšala. Primeri neustreznega prilagajanja so na primer spodbujanje namakanja poljščin, za katere se porabi veliko vode, namesto prehoda na tiste, za katere se porabi manj vode, ali naložbe v energijsko varčne snežne topove za izdelovanje umetnega snega namesto osredotočenja na celoletni turizem. Poleg tega nekateri projekti, kot je polnjenje peščenih plaž, ponujajo le kratkoročno rešitev za prilagajanje.
Kar zadeva financiranje, je treba povedati, da je prilagajanje podnebnim spremembam medsektorsko, zato sredstva EU prihajajo iz več virov, kot so kmetijstvo, kohezija in raziskave. Zaradi tega spremljanje financiranja ni enostavno. Poročanje o prilagajanju je treba izboljšati. Po mnenju revizorjev trenutno ne omogoča ocenjevanja napredka pri prilagajanju podnebnim spremembam v državah članicah, saj je večinoma opisno in ne vsebuje količinsko opredeljivih podatkov.
Prilagajanje podnebnim spremembam sicer ni enkraten odziv na izredne razmere, temveč vrsta ukrepov za preprečevanje, zaščito in pripravljenost, namenjenih prilagajanju dejanskim ali pričakovanim podnebnim dogodkom in njihovim vplivom. EU je leta 2013 objavila svojo prvo strategijo za prilagajanje podnebnim spremembam, leta 2021 pa še eno, s čimer je potrdila, da je EU zelo občutljiva na podnebne spremembe. Države članice same odločajo o tem, kakšen pristop bodo uporabile pri izvajanju.